FotoReportaža - Belgrade Calling

Tole je reportaža o popotovanju na festival Guarana Belgrade Calling, ki se je v srbski prestolnici odvijal med 27. in 30. junijem leta 2012. Ali nekaj takšnega.

 [Posadka]

Po debati s parimi znanci je bil že v sredo, prvi dan festivala, ko je bil ta bolj kot ne elektronsko obarvan (nastopajoči na ta dan: S.A.R.S., Public Enemy, Dubioza Kolektiv, Example, Jessie J in Orbital), vladal pravi mali kaos okrog organizacije in poteka dogodka (dvourna zamuda, napačno zaporedje nastopajočih, etc…), a se rajši kot na govorice osredotočim na videno, slišano, doživeto in preživeto.

Četrtek torej, 28. junij, sonce nehumano pripeka že od jutra, ki se ga dodobra prespi v prijetno ohlajeni sobi hostla (ekipni čas prihoda v Beograd je bila sreda, 27. Junij ob 18.30) in si s tem nabere moči za dnevno dogajanje. Tudi na ta dan (tokrat preverjeno) je komplet zadeva izgledala »lagano« - vrata na sam festival so se odprla z enourno zamudo, težave pa so se nadaljevale tudi pri vstopu, kjer varnostniki niso imeli idej kam bi poslali tiste s press vstopnicami, pregled opreme/stvari, katero smeš oziroma ne smeš nesti na koncertno prizorišče, pa je bilo hujše kot na letališčih. Je prav, da je varnost na prvem mestu, ne bi pa bilo slabo, če bi se med dnevnim dogajanjem pri 35+ stopinjah Celzija brizgnil kakšen curek hladne vode na občinstvo, ki s skakanjem, ploskanjem in petjem spodbuja izvajalce na odru – prvi so tja zakorakali norveški black metalci Satyricon, za njimi pa gotični doomerji Paradise Lost iz Anglije, ki se bodo 14. oktobra letos ustavili tudi v ljubljanskem kinu Šiška. 

[Satyricon]

[Paradise Lost]

Precej živahno je med občinstvom postalo ob prihodu Zakk-a Wylde-a in njegove heavy metal četice Black Label Society, ki je marsikomu pričarala nasmeh na obrazu. 

[Black Label Society]

Sonce je zašlo, prizorišče na Ušču je bilo že dodobra napolnjeno in vse je bilo pripravljeno za britanske rockerske veterane The Cult, ki so ne dolgo nazaj izdali že svoj 9. studijski izdelek Choice of Weapon, ki ga bodo prav te dni predstavili tudi slovenski publiki. 

[The Cult]

Kar smo videli, je bil enostavno odličen nastop, kjer ni manjkalo hitov kot so Wild Flower, Fire Woman in She Sells Sanctuary, a poslastica je sledila v prihajajoči uri in pol – Ozzy Osbourne je z odličnim spremljevalnim bendom presenetil verjetno vse. Takšnega gibanja na odru verjetno ni pričakoval nihče. S svojimi 64 leti je na odru deloval kot prerojen. Komunikacija s publiko, izvedba pena partyja in komadi kot so Bark at the Moon, Mr. Crowley in Crazy Train so več desettisočglavo množico popeljali v ekstazo, do prave evforije pa je prišlo takrat, ko so zraven na oder pristopili originalni Black Sabbath basist Geezer Butler (63 let), že prej omenjeni virtuoz Zakk Wylde in eden in edini Slash ter skupaj odžgali Sabbath klasike Iron Man, War Pigs, N.I.B. in nepogrešljivo Paranoid – nepozabno!

[Ozzy and Friends]

Za after party naj bi (oziroma verjetno so) poskrbeli makedonski thrash metalci Sanatorium, ki pa so očitno (trume ljudi so se namreč že valile s prizorišča) nastopili le še pred peščico ljudi, za našo četverico pa je to noč čakal le še 20 minutni sprehod do prenočišča, 143 stopnic, tuš in spanje.
Ne dosti bistveno drugače se je za nas začel petkov (29. junij) dan. »Lagano« vstajanje, tuš, zajtrk oziroma kar kosilo in počasi sprehod proti prizorišču dogajanja. Je treba pohitet, saj sva vsaj dva od štirih prvi band tega dne čakala več kot desetletje, a ob napovedani uri, ko naj bi le-ti (govora je ponovno združenih legendah Ugly Kid Joe) štartali svoj set, je pred vhodom oziroma dvema stala sramotna številka ljudi. No, v tej uri in pol dolgčasa so »grdobe« le prikorakale na oder, pod njim pa se je že trlo oboževalcev. Končno sem/smo dočakali ta dan in v živo videli, kako izgleda in zveni grupa, ki je v zgodnjih 90ih odmevala na vseh televizijskih in radijskih postajah. V.I.P., Dialogue, Neighbor, klasiki Cats in the Cradle in nepozabna Everything About You je le par tistih štiklcov, s katerimi so Whitfield Crane na vokalu, kolegi na kitarah in kolegica na bobnih jasno in glasno dali vedet, da si band takšnega kova pač ne zasluži igrat na festivalu kot prvi izvajalec dneva. 

[Ugly Kid Joe]

Še en dokaz temu so bili sledeči britanci The Horrors, katerih fene bi pod odrom in njegovi bližnji okolici lahko preštel na prste nekaj rok. Dolgčas. 

[The Horrors]

Med post punkerji Public Image Ltd oziroma krajše PIL, z legendarno seks pištolo Johnny-jem Rotten-om na čelu, se je stemnilo, nabrala se je lepa množica ljudi, najbolj pa sta (jasno) udarila hita This Is Not a Love Song in Rise. 

[PIL]

Kmalu je napočil čas za porcijo britanskega glama s skupino The Darkness, ki so pred slabimi desetimi leti v ušesa vseh kot strela z jasnega pognali hit I Believe in a Thing Called Love. Ja, takšnega vokala ne gre pozabit tako hitro, prav tako ne pojave kakršna je sam frontman Justin Hawkins, med komadom Black Shuck se je občinstvo začelo dodobra prebujat, med Get Your Hands off My Woman pa je v sprednjih vrstah nastal celo krajši moshpit (končno). 

[The Darkness]

Sledila je poslastica večera, ki me že nekaj let zapored (po njihovi ponovni združitvi) podaja na pot. Po nastopu v hali Tivoli v Ljubljani leta 1993, po nastopu na madžarskem fetsivalu Sziget v letu 2009 in avstrijskem Wiesenu leto kasneje, je bil tudi v tekočem 2012 čas, da se glasbeni fenomen Faith No More še enkrat več pogleda v živo – in očitno tokrat zadnjič. Če gre verjeti njihovi sveži fotografiji, se bend po 30ih letih obstoja resnično poslavlja, kar je bilo vidno tudi na odru festivala Belgrade Calling, ki je bil skoraj v celoti odet v belo cvetje, peterica pa je vidno že sita drug drugega. Zaradi tehničnih težav so velikani zasedli prestol več kot uro in pol kasneje od napovedane časovnice, nekaj minut do ene ure ponoči pa so le udarili z Woodpecker from Mars. Zaradi prej omenjenih težav si je en od tehnične delegacije prislužil Pattonovo »šamarčino«. Kaj pa špil sam? Odličen kot vedno, ampak komadov kot so We Care a Lot, From Out of Nowhere, Caffeine, Cuckoo For Caca, Surprise! You Are Dead! pa recimo tudi The Real Thing, se ensotavno ne sme spustit. Bend se je osredotočil predvsem na bolj nežne pesmi, tudi izpadov in nečloveških krikov Mike-a Patton-a je bilo bistveno manj od pričakovanj, je pa setlista tako kot tudi pred dvema letoma na festivalu Exit dobila prirejeno izvedbo Ajde Jano, ki pa so jo tokrat genialno združili s pesmijo Stripsearch in brez nekega posebnega zadovoljstva končali svoj set. Vseeno več kot odlično. 

[Faith No More]

Šele ob treh zjutraj so na oder prišli legendarni britanski dark wave rockerji The Sisters of Mercy, a telesa so že pošteno utrujena in lepo število je prizorišče tako že zapustilo – tudi mi. Tako kot prejšnjo noč se je zaključila tudi ta – pešpot, nujno potrebna prha in počitek.
Je bil v soboto, 30. junija, na sporedu še zadnji dan koncertov, kjer so nastopali Straight Mickey and The Boys, Sharks Snakes and Planes, Bjesovi, Svi na pod, Eva Braun, Goribor , Darkwood Dub, Kanda Kodža i Nebojša in Block Out, a marsikomu je ta dan predstavljal le en sam bonus oziroma pot domov.

Tako se je naša četverica vodno zadovoljna z videnim (kar zadeva glasbenega izbora in ne kar zadeva organizacije same) spakirala in se po hitrem zajtrku iz Srbije skozi Hrvaško pustila podrobno pregledat carinikom (ljudje z dolgimi lasmi in tetovažami s(m)o pač sumljivi) in hop proti domači Sloveniji oziroma novim ekspedicijam naproti.
Savršeno!