FOTOREPORT: Biohazard @ Mostovna

 [Billy Graziadei]

Po koncertu Suicidal Tendencies, ki jih je Mostovna gostila pred dobrim tednom dni, so tokrat (sreda, 18. 07. 2012) taisti oder zasedle legende z Brooklyna, Biohazard, ki so si še v prvih mesecih tekočega leta 2012 delili oder s prej omenjenimi S.T. na Persistence turneji, ki pa tudi letos ni uspela dobiti svojega postanka v Sloveniji, a nič zato.

Je avtocesta od Ljubljane pa do Nove Gorice prav prijetna za dnevni izlet, katerega smo ekipno tudi tokrat pričeli ob precej pozni uri (služba in tovrstne obveznosti) in tako izpustili ogrevanje občinstva s strani beneških Wolf Hunt, Lock`n`Load iz neposredne bližine (Stara Gorica) in domačih Veto. Ujamemo par zadnjih štiklcov hrvaških Dryflood, nad katerimi smo vidno navdušeni.

Z minimalno zamudo so ob 23.30 le na oder stopili Billy Graziadei, Bobby Hambel, Danny Schuler in Scott Roberts, ki je več kot uspešno zamenjal Evana Seinfelda na basu in vokalu. Band, ki nam servira s pravo glasbo že več kot 20 let (v sklopu turneje, kjer so praznovali 20. obletnico svojega delovanja,  so konec leta 2008 nastopili v mariborskem Štuku), je ponovno pokazal, da kljub svojim letom še vedno na odru deluje kot prerojen.

[Scott Roberts in Bobby Hambel]

Billy je neustavljiv in je brez dvoma en najboljših frontmanov, kar jih je kadarkoli videl svet. Njegovo komuniciranje s publiko je enostavno top of the top, Bobby, ki je v zasedbi manjkal vmes nekaj let, je spet v tapravem elementu. Njegovo rotiranje v levo daje prav poseben power, katerega se zaveda tudi visokorasli Scott, ki se vsake toliko tudi sam zasuče na ta način, medtem, ko se Danny na bobnih ne glede na vse dogajanje na odrom in pod njim ne pusti zmesti.

[Billy Graziadei]

Setlista je bila prava poslastica in bi težko sestavil boljšo. Kot vedno so se tudi tokrat skoncentrirali na drugi studijski album Urban Discipline, sem pa tja stisnili kakšnega s prvega albuma Biohazard in tretjega, več kot uspešnega State of the World Address in jasno tudi s svežega Reborn in Defiance, a kljub štirinajstim komadom, ki so jih odigrali in odpeli skupaj s premalo številko glav med publiko (bojda okrog 170), je čas minil absolutno prehitro, gre pa za dejstvo, da si band takšnega kova ne zasluži tako slabega obiska.

Glede na odličen zunanji prostor, ki ga ponuja Mostovna in na popolnoma razglašen mosh/circle pit, ki se je od uvodnega Vengeance is mine pa do zadnjega Hold My Own ni ustavil, se lahko samo vprašamo, kako bi bilo, če bi se celotno dogajanje preselilo v notranjost. Vsekakor nam je četverica postregla s tistim pravim šusom, ki nam bo glede na videno in slišano še dolgo ostal v spominu.

Setlista, za katero upam, da sem jo tekom koncerta samega zapisoval sproti, pa je izgledala tako:

1. Vengeance is mine

2. Urban Discipline

3. Shades of Grey

4. Reborn

5. Wrong Side of the Tracks

6. Victory

7. Tales From the Hard Side

8. Each Day

9. Black and White and Red All Over

10. Five Blocks to the Subway

11. Down For Life

12. Come Alive

13. Punishment

14. Hold My Own