Sunday, September 11, 2011

FOTO/REPORT: SARAJEVO Skate Contest 2011

2. vikend v septembru tekočega nulaenajstega izpustimo otroško rajanje v BTC-ju, znano pod imenom Ritem mladosti in izpustimo tudi rajanje za malo starejše otroke, ki ga je organiziral Mobitel in se je izvedel v ljubljanskih Križankah, kjer je raja verjetno poskakovala na brezvezne ritme še bolj brezveznih glasbenih skupin, ki služijo na račun buzerantskega imiča – tankali polno, nabrali ekipo in pičili v Sarajevo, kjer je v soboto, 10. septembra 2011 odvijal tako rolerblejd kot tudi skejt spektakel z naslovom Burn – Roll to Sarajevo Soul.

Itak se nam ga uspe delno raztreščit že eno noč prej v Mariboru, ker je bil pač tam štart ob morbidno zgodnjih urah, odkoder je devetčlanska postava, kjer je bil na čelu Ico [Iztok Šumatič, znan na domači muzički sceni tudi kot Eyeceeou], legenda Mike [Miha Škerlavaj], trn v peti Vid Anthony Gwashavanhu, moja glava, Timotej Lampe Ignjić, Danijel Krempl, Tine Sitar, Luka Zorec in Žan Majcenič nafilala kombi in via čez Hrvaško proti cilju – Sarajevo, Bosna.


[Razglednica; vir: Google]

Ob izvajanju grdih ksihtov nas zabava Icotov fotoaparat s fišajem, Vidu, ki je očitno zgrešil poklic (gladko bi lahko bil pro fingerskejter) med afnanjem omenjen mini skejtek pade čez okno na makadamsko cesto, prehitri Icotovi nogi pa pot ustavijo policaji. Sranje na obzorju, manj kot 2 minuti pregovarjanj (mimogrede, Icotov bratranec je policaj v Bosni) in brez kazni potujemo dalje. Ob cesti je cel kup avtomobilov (pretežno Golfi) in prodajalcev živalskih kož, na pumpi, kjer je bilo potrebno it na -2 kg, pa crkavam od smeha ob Vidovem prvem pogledu na štrbunk sekret.

["Fpizdomater ka te to je zaj tu?" foto: iTelefon]

Ob brutalni vročini prispemo v skejtpark, ki je za naše polne ritke še kar povprečen, medtem, ko so bosanci ponosni nanj (in tako je prav!).


[Skejtpark; foto: iTelefon]

Naštudiramo linije (kao), spijemo nehumane količine Burn energy drinkov in vod, ki so pač nujno potrebne ob žganju krepko preko 30 stopinjske moči sonca. Na našo srečo kontest v vročini potrgajo blejderji, medtem, ko cca 25 skejterjev, razdeljenih v jame po 4-5 rajderjev, fura ob idealnem času, ko je bil park že lepo v senčki. V smeh spravlja super duo na mikrofonu, skejterji pa se razredčimo v dvanajsterico – 2x jam po 6 ljudi, kjer je četvorka napredovala v super finale in rata cela norija (vsaj za nas), ko izvemo za rezultate:

  1. mesto – Timotej Lampe Ignjić, Slovenija
  2. mesto – Danijel Krempl, Slovenija
  3. mesto – Marko “Fogy” Žumer, Slovenija

[Pobjedniki u skejt natjecanju; foto: iTelefon]

Cel kup čestitk, ploskanj, fotografiranj in fehtanja za rabljeno robo (anytime, kids) pospremi frendovska čestitka od enega skejterja, ki je lepo razložil, da bi bilo pametno, da čimprej zapustimo prizorišče, saj ob takšnih akcijah, kjer je v igri denar, lahko pride tudi do groženj z noži in nasilnih ropov. Lagano se odguramo do enega najboljših in najlepših hostlov, ki ga dobimo zastojn (Ismar, još jednom hvala za sve!). Smrdljive nogavice, noge in superge naredijo v sobi 100% Černobil, ledeno mrzla voda pa nas po hitrem tušu odtera na ulice samega centra. Medtem, ko sam pričakujem ghetto, Metelkovo, underground, razočarano, a z zanimivostjo, opazujem fensijado vseh fensijad, preveč zrihtanih pičk, luksuznih avtomobilov in neko mafija style poroko.


[Ohcet; foto: iTelefon]

Tako kot se spodobi se ga primerno nažgemo v kafani CityPub. Na sekretu srečam Krempla, ki si z nasmehom do ušes v zob rine izpadlo plombo. Ne-tako-zelo-kmalu odrinemo v diskača, katerega imena si nisem zapomnil, je pa skoraj v piko spominjal na Barcelonsko čago Nasty Mondays (tam je muzika pač občutno boljša).

[Clubbin`; foto: iTelefon]

Krempl naju s svojim predolgim sredincem s Timijem spravi do solz smeha, Vidu pa se kmalu postopoma strga in na obzorju je cel kup težav, katere odpravimo s tem, da se poooooooooočasi skidamo proti hostlu. Ker spanja za našo sedmerico ni bilo (Ico in Mike pametno prespita drugje), se ekipa odloča kakšno kazen bi si naš G zaslužil, nakar pridemo do dejstva, da je kaznoval samega sebe – rezultat je izgubljena osebna izkaznica. Res ni kul videt in vedet, da bo čez mejo prišla le osmerica nas, al tak je život.


[Worst case scenario; foto: iTelefon]

Vid ostane v Bosni, telefonija, veze in vse ostalo, kar Ico premore pa nam je skoraj pred domom javila, da se je osebna izkaznica le našla in da bo 9. člen še isti dan lahko z vlakom odpotoval nazaj v domačo državo – sreča večja kot pamet, pravimo temu.

Nora izkušnja v vsega skupaj 48 urah (cca 20 ur na cesti). Mesto, ki sem si ga predstavljal popolnoma drugače (razfukane bajte), je še vedno izredno lepo, ni pa več tistega pravega čara. Šokirani smo nad številom djamij in grobov…

[Jebala ti vojna mater...; foto: iTelefon]


[Grobovje; foto: iTelefon]

...pozitivno presenečni nad bejbami in njihovimi postavami, mega prijaznostjo domačinov, največji plus pa so in bojo itak vedno dobili tapravi bosanski čevapčiči – ODLIČNO!


[Fruštk 9am; foto: iTelefon]

No comments:

Post a Comment