SAN DIEGO tour 2009 (26. del)

San Diego turneja se nadaljuje, pocas koncuje in v igri so poslavlanja (skejt je ze v kufru). Fuzbalerska nedelja se je s prijazno lastnico prejsnega pocivalisca (Lindsey) in njenega dedca Roda razvila v top popoldne - BBQ vecerja z najjaco hrano in se jaco postrezbo, za "after" pa se je poleg dveh flip trikov obrnjenih v garazi (kva bi dal da bi mel doma en tak indoor spot) skejtanja lotil se njun buldog Winston. I hate goodbyes...

SAN DIEGO tour 2009 (25. del)

Smo skorej pri koncu novembra, 1 mesecno dodatno zavarovanje, ki tukej ne igra skorej nobene vloge, je poteklo, zjebani skejt suhi so sli h klosarjem, skejt v potovalko, ledvica, jetra in zelodec pa na zacasen odmor. Par fotk se je (zal) odstranilo z bloga in facebooka in sicer zaradi tezav, ki si jih je klapa sleparjev s katerimi smo ga zazurali na vecer KISS koncerta, nakopala s polcaji - jebiga, tak je lajf. Vsi smo zivi, vsi smo zdravi, eni zal za v zaporu, drugi doma...
Dost pisanja - pocas se je treba pripravit za skorej zadnja rajanja preden se najina pot sredi tedna nadaljuje proti letaliscu v Los Angelesu...

(se nadaljuje...)

SAN DIEGO tour 2009 (24. del)

Za mano je verjetno najbolj utrgan vecer v lajfu, v bistvu je bil kar cel dan tak. Z mackom, kakrsnega se nisem mel nikol, se mi uspe s pojstle zbalinat sele ob 2 popoldne. Lagano zajtrk, tus, oblect in ura je 5 popoldne. Oblacno nebo (itak je uzun ze tema) je za ta letni cas nekej nevsakdanjega. Ja, nic, pocas gremo. V planu imamo si pogledat KISS v zivo. Koncno! Josh (kitarist D.P.I.) nas pobere (Anya, jaz in tokrat se managerka hostla Michelle) in gremo v eno bajto, kjer kljub mojem prepricanju, da dans pa ne pijem, pade v roke "welcome drink" (pa se kaksen vec). Ko se ekipa 6 ljudi nabere, nas pred bajto caka privat crn limo. Noro!

Sturling, lastnik, legenda fura soncne spegle cca 22 ur na dan. Pivov med voznjo ne zmanjka, pankrok zbijanja tud ne, smeha skos. Odpeljemo se do nekega skladisca, kjer se na veliko pripravlja na show (sam si predstavljaj situacijo...)

Zakon, vsi smo dobl zastojn karte! Koncert je 2 ulici stran. Brez problema pridemo vsi notr. Ocitno smo zamudili pozno popoldansko matinejo po imenu Buckcherry. Narocijo se pive pa za zaveso eksplozija. KISS! Prvi pogled, adijo pamet. Cca 40.000 ljudi, pofarbani obrazi, nasmeh, Joshu se bolj dogaja ko men...

In, evo ti razsvetljenje. Se preden uspem prtegnit prvo sliko, nama varnostnik z baterijo svet v glavo. "Fanta, vajine karte so ponarjene" Pregovarjanje s sekjuritiji, ki so do naju, kriminalcev, kapljal ko dezne kaple (uzun je rosilo - prvi dez odkar sem na turneji) in laganje, da sva karte dobila v nagradni igri na lokalni radijski postaji, ni delovalo in tako pristaneva brez kart na cesti, medtem, ko kiss trgajo svoj prvi komad. Pa zdej? Nacejanje v bliznjem baru Red Lobster. Po 2 rundah je bil pogum spet mocnejsi in treba spet probat v dvorano... Ni se za zajebavat s tem... fuck it, lets go.
Na drugem vhodu probava sreco it nazaj notr, ces da sva sla samo na cik. Prijazna crna varnostnica (ime Jackie) naju na prijazen nacin poslje v kurac.
Tretji vhod... z dvorane odhaja ze kar nekej folka, pretezno druzine z otroci s porisanimi ksihtki. Josh prasa mimoidocega fotra z 10 letnim sinckom, ce mu da lah karto. Prijazn fotr nama izroci svojo karto, medtem, ko sine hoce zanjo denar. Fak... no evo, pa sva spet zastojn v dvorani, kjer se ujamejo zadnje sekunde komada Lick it Up in finalno raztegnjeno verzijo himne Detroit Rock City, kjer je singer/kitarist Paul Stanley preletel pol dvorane. Fuck Yeah!!
















Po spilu srecava Susie (se ena izmed nas) - najbolj utrgana bejba z najvecjimi joski, najbol creepy image-om, skos za zur, medtem, ko ji doma 4 letni sine drka po kompjuterju. Skupej stopimo do random avta fehtat cigarete, v avtu pa prej omenjena sekjuriti chick Jackie, ki se naju je spomnila in nam vsem ponudila cike. Kmalu najdemo se ostale in skupej v Warehouse-u nadaljujemo in crkavamo od smeha, ko nam Ben (v warehouse-u legalno goji travo in mastno sluzi) kaze svoje nage slike s preteklosti, ko je delal kot stripper za legendarne Chippendalese.

Spet se zbasemo v limuzino. Ideja kolektiva, da bi jaz vozu dalje, mi ni vsec zato za volan prime Ben...
Pristanemo v najjacem baru Radio Room z live rockabilly muziko. Runda, dve in ze pristanemo na nekem privat afterpartiju od koder se kmalu odbalinamo proti domu. Na poti se napad na fastfud ostarijo Jack in the Box, z zepa potegnem fotoaparat s pocenim displejem, Anya pa s torbe "najdeno" vreco s KISS majco in kapo - nepozabno in neponovljivo!

(se nadaljuje...)

SAN DIEGO tour 2009 (23. del)

Tokrat je bilo na thanksgiving day cez dan na sporedu skejtanje - sole so zaprte, sepravi sledi plezanje cez ograje, furanje betonskih benkov, hipov, klopc in ledgev. Preverimo skejtpark v Clairmontu, kjer zivi Mike. Kaj pa ta fora, da je treba tudi v skejtpark plezat? "Its closed, you have to pay to skate, skaters are only allowed there between 2 and 4pm, we have no pads and shit,..." Uredu, pa pejmo plezat. Park folku ni vsec (what the hell?!) pa ceprav ima objekte posebi za bajkerje, skejterje, objekte za otroke, betonski pool, lesen bowl, vert rampo, neomejeno stevilo miniramp, rejlov in eurogepov, skratka to, kar nasa prestolnica ne bo imela nikoli (glej video!).



Poskejtamo se en znan ditch (John Rattray v Osirisovem Feed the Need vrze front shove-it blunt to fakie), ustavili pa smo se na rejlu, na katerega je nekoc ze padlo par bolnic (poleg Jamesa Brockmana (frontside boardslide) in Garretta Hilla (melon cez) Jamie Thomas v Misled Youth videu vrze na ta rejl frontside 5-0, s prstom pokaze, da stvar ni bila sfurana na clean in ga sfura se 1x) - to pa je sick!















Doma, v hostlu, nas caka thanksgiving vecerja, 40 kul folka, hrane neomejeno, cakalo pa je se eno presenecenje, katerega se je v bistvu caalo od pondelka - karte za koncert predskupine Buckcherry in legendarnih KISS - zastojn!











(se nadaljuje...)

SAN DIEGO tour 2009 (22. del)

Pa nama je le ratalo se odbalinat do "pibija" (Pacific Beach). Najlepsi okolis in najboljsi folk - surfarija, skejtarija, fensarija in valda klosarija - ni da ni.















Chris iz bivse ljubljanske ska/punkrock zamuja na meeting, zato se nama z Anyo zajtrk ob 1.30 popoldne ne izogne (Taco Bell rules!), picer piva tudi ne, par iger biljarda pa prav tako ne.















Koncno Chris. Jaz listke z zepa, Anya kamero v roke. Zakon, smeha, akcije, zur. Spet dobiva prevoz direkt do doma, zvecer pa barska scena - tokrat v bliznjem baru Chee Chee, kjer se ga zazura z ljudmi pretezno s hostla in se s tem nekak pribliza danasnjemu veceru, ki je za ameriski narod bolj pomemben od ostalih praznikov - to je thanksgiving.















(se nadaljuje...)

SAN DIEGO tour 2009 (21. del)

Kar se je za danes planiralo, se ni izvedlo. Snemanje v Pacific Beachu (San Diego) za oddajo Strajk (http:///www.souvizija.si/oddaje/strajk - Provokacija) se tako prestavlja na jutri, dan pa je bil vseeno zanimiv. Slika pod tekstom pove kar dost...

SAN DIEGO tour 2009 (20. del)

"Se dans sploh gre kam? Lahk bi se slo zvecer na eno pivo", sva drug drugmu predlagala v 40. stuku hotela Hyatt, kamor te lift s pritlicja pripelje v 4 sekundah. Razgled? Najjaci!




















Telefonski klic, ideja, koncert, prevoz - Mike naju poklice, picimo v Hillcrest (del mesta) v bar Ruby Room, njegovi frendi majo koncert. Doma pozabim passport in vecer se lahk zacne. Mike: "Damn, you are not the only one who forgot it...". Nekako mi rata prit noter s slovensko osebno izkaznico, Mike pa se odloci, da bo kr uzunej ostal (job zjutri pa take fore).
Takoj ob vstopu dobiva z Anyo od prijazne decve free drink. Jasno, spet neka premocna zganica. Treba s pivom poplaknit. Folka notri polno, slikarji, umetniki, pjanci, vse zivo. Prvi bend Hey! Ho! Lets Go! je super za poslusat, igrajo samo komade legendarnih Ramones in so slabi za pogledat. Peter in Mike Smolik naju povabita k svoji familiji za thanksgiving.














Sank je spet oblegan, drug bend pa so najvecji bolniki kar sem jih videl v lajfu - PB Dumpsters. Folk nori 100 na uro, piksne piva letijo povsod (gor in dol z odra in na oder), maske na facah, stage diving z odra na ploh na maksimalno polita tla, I Turned Into A Martian (Misfits), I Dont Wanna Hear It (Minor Threat), padanje clanov benda z odra dol na hrbet... cela pizdarja!














Ker pa je tema pred ocmi in zelodec jamra, je treba zret. Zgubim Anyo, spoznam tipa Jonathana in pristaneva v mehiski fastfood ostariji nekje zraven kluba. Ker nisem vedel v kterem delu San Diega sploh sem, mi tip rece "this is a gay area". In res... freak show! Koji tipi... image, ko pokojni Freddy Mercury, operirane grimase, da bi se Salome rekel WOW, skratka bed!
Po hitrem postopku pozrem, najdem Anyo, ta najde prevoz domov (to je bil sele freak show v kombiju!), hop do hostla, lahko noc in dobro jutro macek.

(se nadaljuje...)

SAN DIEGO tour 2009 (19. del)

Nov dan, nov teden, nova lokacija - ja, 10 dni bivanja v hisi je mimo.
















Spet se je napadel top hostel v centru San Diega Lucky D*s (ki je itak od tele bajte oddaljen dober kilometer) in spet je gazda hostla Michelle izjavila "You guys can stay here for free". Ja, dej no... a lah se kej zraven, prosm?! "You have a private room, upstairs, got TV and fridge inside".
Brez besed!




















Prijaznost Americanov in Americank, katere sem uspel spoznat, je res na visku, se soferji na avtobusih te ob vstopu pozdravijo, invalidu omogocijo poseben prostor, navadnega smrtnika pocakajo, da se le-ta udobno namest in sele na to stopijo na gas, ob izstopu pa se ti se zahvali, da si se peljal z njim. V trgovinah z zivili te skorajda prosijo, da vzames brezplacno kartico, ki ti ob vsakem (tudi prvem) nakupu omogoci popust - brez dvoma lastnosti, po katerih bi se lahko zgledovala marsikatera (prijazna) oseba v rodni domovini...

(se nadaljuje...)

SAN DIEGO tour 2009 (18. del)

V petek zvecer se je (spet) zaplavalo v old school vode in odslo v klub Brick by Brick (bus, vlakc, bus, taksi) na koncert legend The Adolescents, ki so potrgal tko ko se spodobi, mosh pit je bil krvav in pre-nasilen.







































Pred njimi so dodobra folk ogreli nam manj oz. nepoznane legende z zacetka 80-ih CH3, se pred njimi so svoj repertoar odigrali Negative Trend, prvi pa so na oder stopili domaci P.D.I. (Punkin Drunkin Idiots) z najboljsim performansom, ki ga lahko primerjamo z Dead Kennedys, zajebancijo v stilu The Vandals, Toy Dolls in Guttermouth ter energijo, za katero niti ne najdem nobene primerjave - nujno pocekirat njihove pizdarije na http://www.myspace.com/dpisd.















No, ko ze mislis, da se je vecer koncal, se je prakticno sele dobro zacel. Od sanka sva se z Anyo dodobra "odzejana" spoprijateljila s celo hordo pankrok norcev obeh spolov, ki so naju povabil na after party. Lokacije, na kateri smo bili, niti nevem, vem pa, da je pred bajto stal premicni kvoterpajp, da je bil najin sofer do tja (in ob 9 zjutri za domov) kitarist PDI-jev Josh, poln zgodb in smeha, prav tako kot tudi folk z zura, ki je po celonocnem nazdravljanju in zajebancijah obljubil nepozabni vecer, ki sledi prihodnji petek, 27. novembra letos...




















(se nadaljuje...)

SAN DIEGO tour 2009 (17. del)

Par vecerov nazaj sem se v klubu (itak) s poceni pivom, zastojn biljardom, najbolso muziko, projekcijami skejt videov in nekih mentalno bolnih zivalskih porno risank, zadebatiral s Kevinom - tatuator (http://www.gurutattoo.com) in bivsi skejter, ki ve o skejterjih, spotih, zgodovini, grafikah, dosezkih in presezkih. Kot turista in spot searcherja me je poslal pocekirat en "znan" spot, ki je oddaljen par avtobusov/vlakov/pes poti stran od dowtowna. Se mi je ze zdelo za kaksno pizdarijo gre, google maps se je spet izkazal za taprav vir informacij in cilj je bil kmalu dosezen. Spot se nahaja na dvoriscu sredne sole v Point Lomi, gepa pa so se neuspesno (ce gre verjeti youtube-u) lotili le trije heroji - en blejder, Richard King v videu Manual Labor in the one and only Jamie Thomas - govora je o gepu LEAP OF FAITH.



Hitr cez ograjo, par slik prtisnit in zmert visino (opeke) zdej-ne-vec-skejtabilne reci (zaradi na novo zgrajenega dvigala), ki na visini Jamiejevega poizkusa meri tocno 4 metre in pol - no comment...















(se nadaljuje...)