INTERVJU: Sami Hinnka [ENSIFERUM]

Kot veste so finski folk-metalci Ensiferum ponovno napadli slovenska tla, bolj natačno Galo halo na Metelkovi. Se je ponudila odlična priložnost, da se z vodjo skupine usedemo in na hitro podebatiramo o tem in onem. Prijetno branje!

MF: Intervju v gostilni, po metalsko pravilno. Najedel si se pred špilom?

SH: Sem, naročil sem si mesni krožnik, mešano meso, več vrst. Cel kup klobas in dober kruh.

MF: Nisem vedel za gostilno, vedel pa sem za bar zraven. Pa še kar blizu živim…

SH: Vidiš, vsak dan se naučiš in izveš nekaj novega, hehe.

Prijazni natakar nas povpraša, če bomo kaj popili, sam se odločim za Laško, Gregor (foto) naroči ustekleničeno Sarajevsko pivo, medtem ko Sami brez zadržkov pove, da se je pravkar najedel in da mu je trenutno tip-top.

MF: Gremo kar z intervjujem? Šestič že v Sloveniji, kaj porečeš?

SH: Že? Noro… Ravno prej smo se z bendom pogovarjali o tem. In to praktično v istem okolju. Uživamo tu. Res sem se kar malo začudil, ko si omenil številko 6. Že, hitro gre čas. Na Orto Bar sem skoraj pozabil. 2005 smo igrali tam. Danes smo prispeli v Ljubljano precej pozno, okrog druge ure popoldne. Sledila je rekreacija, ogled mesta. Res lepo mesto, ni kaj več rečt. Ko tole končamo, si bom vzel čas in šel malo na sprehod. Veliko lepih deklet imate. Špil začnemo nekaj minut čez deseto uro zvečer, ampak mislim, da bo dovolj časa za en krog.

MF: Na turneji ste še z dvema bendoma. So z vami na celotni turneji?

SH: Ja, od prvega do zadnjega koncerta smo na poti skupaj in sicer gre za skupini Amoral in Profane Omen. Kul benda, pridita jih prečekirat preden mi štartamo. Je pa turneja dolga 5 tednov vsega, naslednji četrtek jo zaključimo. Jutri smo frej in prihodnji ponedeljek tudi, saj nas čaka dolga pot do Skandinavije, kjer imamo zadnje koncerte omenjene turneje. Super turneja.

MF: Bo tole danes najmanjša dvorana na touru?

SH: Hm… kakšna pa je kapaciteta, za koliko ljudi, kaj veš?

MF: Mislim, ne bom pa trdil, da se notri gladko zrine cca 350 ljudi…

SH: Ja, veš da bi znalo bit. Težko rečem, smo imeli tudi špile na lokacijah s kapaciteto med 300 in 400 pa je bilo razprodano. Polno in fino.

MF: Sicer pa turneja poteka brez zapletov? Ali pač?

SH: Turneja je super sproščena in zabavna. Težave vedno so. Tokrat smo imeli kar velik problem s prikolico. Na poti na Hrvaško, kjer smo igrali prejšnji teden, so nas klicali z benda Amoral, ki so bili na poti za nami. Na avtocesti nas je šofer klical naj nujno zapeljemo na odstavni pas. Železni trikot, ki povezuje prikolico in avto, nam je odpadel. Je drgnil ob tla in bi verjetno ostali brez prikolice in vse opreme, ki jo nosimo s seboj, če ne bi za nami vozil nekdo, ki nas je lahko poklical in obvestil o dogajanju. Si predstavljaš to? Katastrofa, hehe. Smo dobili nadomestno vozilo, prispeli na Hrvaško, odigrali špil in ga sedaj dobili popravljenega nazaj. So pa težave z avtobusom neka stalnica, se moraš kar navadit. Nismo pa imeli nobenih drugih težav, nobenih konfliktov z ljudmi, varnostniki, oboževalci, itd…

MF: Kakršnekoli žive posnetke sem videl od benda Ensiferum, je vse delovalo kot ena sama žurka. Folk je vidno zadovoljen in vesel.

SH: Ja, to je tista zanimiva točka pri naši zvrsti. Imamo hitre komade, vmes se rjove, tudi tematika je ne najbolj pozitivna, med samim špilom so mosh piti in razna druga divjanja, ampak vedno je atmosfera odlična. Ljudje pridejo na naše koncerte z namenom, da bi se imeli fino in to na nas vpliva najbolje možno.

MF: Kaj pa porečeš na festivale, ko igrate z večimi različnimi bendi, ki izvirajo z različnih metal zvrsti, ali imate kakšne nasprotnike v obliki »to kar oni igrajo je pa čisto brezveze«, glede na to, da pravim metalcem zadostuje le bass, kitara, vokal in boben, pri vas pa se pojavlja še en kup inštrumentov, ko pa po definiciji ne spadajo v metalsko kulturo?

SH: Veš da nikoli nismo imeli nekih nasprotnikov. Dobro, je na kakšnem festivalu priletel na oder plastični kozarec piva, ampak to je čisto normalno. Igramo za fene naše muzike in ponavadi so takšni feni v sprednjih vrstah. Na manjših koncertih pa so itak vsi obiskovalci naši feni. Se pa zavedamo dejstva, da ne moramo zadovoljiti vsakega posameznika. In spet se pojavi vprašanje »Zakaj pa bi hoteli zadovoljit vsakega človeka?« To je naša glasba, z njo izražamo sebe in skušamo razvijat neke nove ideje in jih realizirat na način, ki nam je najbolj poznan.

MF: Kako se spomniš Metalcamp kaj? 2x ste igrali na tolminskem…

SH: Joj, noro je tam. Atmosfera vedno odlična, sama lokacija je izjemno lepa. Leta 2010 smo šli praktično takoj z avtobusa na oder. Se motim? Saj nevem… Mislim pa, da smo spali vsega skupaj 2 uri. Takoj na oder, sijalo je sonce, adrenalin na višku, špil in dalje na pot igrat še na druge festivale. Imam pa cel kup prijateljev, ki hodijo na Metalcamp za cel teden in pravijo, da je gladko en najboljših festivalov tega žanra v Evropi. Upam, da bomo tam še kdaj zaigrali, kljub temu, da bo šlo prihodnje leto za novo ime festivala (Metaldays), ker lokacija in samo okolje je res izjemno.

MF: Moram te vprašat tole, saj se mi je zdelo zares interesantno. K vsakem studijskem izdelku ste dodali ali pa na dodatnih izdajah vključili nek bonus komad – priredbo. Od Metallice, Iron Maiden, Manowar do Uriah Heep, na tokrat svežem albumu Unsung Heroes pa ste priredili pesem Bamboleo španskih rumba/flamenco/pop skupine Gipsy Kings…

SH: Hehe. Ja, saj veš, najboljše ideje padajo, ko si malo pijan. Je pa ideja padla že leta nazaj. Idej je bilo več, ampak nekak je prišlo do tega. Mislim, da je Markus [kitarist] predlagal, da si vzamemo čas in gremo skozi strukture. Nam je zvenelo res fajn, da bi prav v ta štiklc umestili death metal riffe, ampak itak je prišlo do problema – besedilo je v španščini. »Petri, razumeš kaj špansko«? »Ne« je rekel, potem pa sem si vzel čas, slušalke na glavo, youtube, besedo po besedo, naštudiral besedilo in izgovorjavo posameznih besed, si pomagal z google translatorjem, haha. Je nekaj že nastalo, nekaj malega snemanja, katerega smo pokazali producentu, ki nam je ob jutranji kavici na nek lep ponedeljek dal jasno vedet, da ni najbolj zdravo bit produktiven cel vikend, da je pametno kdaj pa kdaj si vzet odmor in it domov, hehe. Ampak mu je bilo všeč in smo porabili pesem na novem albumu. Se pa na skoraj vsakem koncertu te turneje najde kakšen fen, ki se dere naj zaigramo Bamboleo, ampak saj veš, več kot je albumov, težje je sestaviti neko setlisto, ki bi zadovoljila vsakega posameznika, ki se špila udeleži. Že tako je problem sestaviti nek optimum avtorskih pesmi, kaj šele, da bi imeli čas in igrali priredbe.

MF: Kaj pa vaši feni preferirajo, nove ali stare komade? Upal bi si trdit, da so pesmi s prvih dveh albumov [Ensiferum in Iron] najbolj zaželjene, da se pojavljajo na setlistah…

SH: Kaj pa vem, mislim, skoraj lahko rečem, da temu ni tako. Po izdajah albumov, ki si ju omenil, nismo imeli nekih velikih turnej, smo pa dobili recimo da 75% fanov kasneje, ko se je že bližal tretji album in ostali, ki so sledili. Je pa res, da ima vsak album nek pečat, neko vrednost. Eni bolj tripajo na stare albume, spet drugi, mlajši feni predvsem, pa so čisto notri v novih platah. Sam recimo sem velik fan Iron Maiden in se mi zdi, da vse kar so naredili do albuma Seventh son of a Seventh son, je zlato. Tako to gre. Smo pa prodali največ albumov od naše tretje do zadnje izdaje, torej Victory Songs, From Afar in tega novega, Unsung Heroes. Turneje pomagajo. Več koncertov, več prodanih albumov. Igramo pa vedno, če se le da, pesmi z vseh albumov, ker je pač treba zadovoljit čim večje število oboževalcev.

MF: Zanimivo, da praviš, da ste prodali največ albumov po tem, ko se je že rodila tako imenovana internetna doba, ko je vsakemu posamezniku lažje 2x kliknit in si potegnit album… Veš o čem govorim? Dejstvo je, da so se CD-ji mnogo bolje prodajali takrat, ko je bil internet še neznanka.

SH:  Kot sem že prej omenil, pridobili smo si res lepo število fenov. In smo mega hvaležni, da se nam je to trdo delo v studiu in na poti tudi obrestovalo. In še vedno se nam. Metalska kultura je enostavno odlična. Podpirajo na vse možne načine in tudi CD-ji se v tem žanru še vedno kupujejo. Veliko ljudi kupuje albume tudi zaradi art-worka, ki krasi samo škatlico, notri so slike, besedila, ki marsikoga inspirirajo pri svojem ustvarjanju. Se pa zgodi, da kdaj pa kdaj pride album na internet že pred samo javno izdajo in se kopira na 100 in 1 način, ampak to se nam pri izdaji Unsung Heroes ni zgodilo, pa smo poslali medijem cel kup kopij za promocijske namene. Smo kar hvaležni, ni kaj rečt, hah. Sem pa tudi sam en takšnih ljudi – me zanima bend, pa tudi če so prijatelji, ki nam stvari podarijo, si kupim njihov izdelek, saj spoštujem njihov trud.

Vmes poda eno vprašanje še fotograf Gregor.

GB: Lahko vskočim? Unsung Heroes ste izdali tudi na vinilu? Kako to, od kje motivacija?

SH: Smo. Vinili se nekako vračajo. Dobili smo tudi cel kup ponudb in smo bili kar ekipno za, da se naredi še ta podvig. Naredi nekaj posebnega imet ploščo doma, večja naslovnica, poslušat ploščo na gramofonu in imeti zbriko – večja zbirka, več prostora, drugačna zgodba kot pri plastičnih CD škatlicah, hehe.

MF: Še enkrat bi se vrnil na novo dobo, ko je vsakemu posamezniku foto/video oprema na voljo za male denarce. Vsak je lahko fotograf in praktično vsak je lahko snemalec in montažer, vi pa ste posneli samo 4 videospote. Kaj porečeš pa na to?

SH: Mislim, da smo posneli 3. Smo? Kaj veš kateri je bil četrti? Hm… aja, ja, bo držalo. Ja, saj je res tako kot si rekel, da je lahko posameznik snemalec, ampak še vedno, če se greš nek biznis, mora biti za projektom profesionalni montažer in snemalec (oziroma več njih) tudi. Odvisno od tega kakšen video se dela. Osebno nisem niti fen snemanja za videospote. Potrebuješ veliko denarja. No ja, da ne izpade vse tako negativno, moram omenit, da mi je všeč, kako je potekalo snemanje za zadnji video In My Sword I Trust. Za ta denar, ki smo ga porabili, je stvar fajn za pogledat.

MF: To govorim predvsem s tega stališča, kjer sva tako jaz kot tudi Gregor oba še kar domača na video področju pa se mi zdi ta številka 4, kolikor ste posneli videospotov, še posebej v tem času, kar nizka.

SH: Ja, saj te razumem, ampak ko se lotimo snemanja, gremo zares na pro varianto, je treba najti pravilno lokacijo in osvetljave in make-up, skripte, kostume in si mimogrede na 10.000 eurih. Pa omenim domačo Finsko, ki je draga, ne moreš snemat konkretnega videa.

MF: In potem prideš v Slovenijo, ko je za nas draga kot hudič, pa je vam poceni…

SH: Ja, tale krožnik mesa, ko sem pojedel, je stal 5,5€, ko bi bil pri nas gladko nekih 15€, če ne 20€. Smešno draga je Finska, ja.

MF: Omenil si aktualen single z nove plošče Unsung Heroes z naslovom In My Sword I Trust, kar je v prevodu Verjamem v svoj meč – verjameš v svoj meč?

SH: Da!

MF: Koliko pa jih imaš?

SH: Samo enega imam, več jih ne potrebujem. Pa še ta je obešen na stropu v mojem domačem stanovanju. Dobil sem ga za darilo ob koncu srednje šole, hehe.

MF: Popolno. Hvala ti za tvoj čas. Želiva ti fajn sprehod pa se vidimo na koncertu.

SH: Hvala vama za tole, super je bilo pa še bo. Uživajta, po koncertu pa se vidimo. Pa na koncertu tudi!

txt: Marko "Fogy" Žumer

foto: Gregor Berkopec