Kot veste so finski folk-metalci Ensiferum ponovno napadli
slovenska tla, bolj natačno Galo halo na Metelkovi. Se je ponudila odlična
priložnost, da se z vodjo skupine usedemo in na hitro podebatiramo o tem in
onem. Prijetno branje!
MF: Intervju v gostilni, po metalsko pravilno. Najedel si se
pred špilom?
SH: Sem, naročil sem si mesni krožnik, mešano meso, več
vrst. Cel kup klobas in dober kruh.
MF: Nisem vedel za gostilno, vedel pa sem za bar zraven. Pa
še kar blizu živim…
SH: Vidiš, vsak dan se naučiš in izveš nekaj novega, hehe.
Prijazni natakar nas povpraša, če bomo kaj popili, sam se
odločim za Laško, Gregor (foto) naroči ustekleničeno Sarajevsko pivo, medtem ko
Sami brez zadržkov pove, da se je pravkar najedel in da mu je trenutno tip-top.
MF: Gremo kar z intervjujem? Šestič že v Sloveniji, kaj
porečeš?
SH: Že? Noro… Ravno prej smo se z bendom pogovarjali o tem.
In to praktično v istem okolju. Uživamo tu. Res sem se kar malo začudil, ko si
omenil številko 6. Že, hitro gre čas. Na Orto Bar sem skoraj pozabil. 2005 smo
igrali tam. Danes smo prispeli v Ljubljano precej pozno, okrog druge ure
popoldne. Sledila je rekreacija, ogled mesta. Res lepo mesto, ni kaj več rečt.
Ko tole končamo, si bom vzel čas in šel malo na sprehod. Veliko lepih deklet
imate. Špil začnemo nekaj minut čez deseto uro zvečer, ampak mislim, da bo
dovolj časa za en krog.
MF: Na turneji ste še z dvema bendoma. So z vami na celotni
turneji?
SH: Ja, od prvega do zadnjega koncerta smo na poti skupaj in
sicer gre za skupini Amoral in Profane Omen. Kul benda, pridita jih prečekirat
preden mi štartamo. Je pa turneja dolga 5 tednov vsega, naslednji četrtek jo
zaključimo. Jutri smo frej in prihodnji ponedeljek tudi, saj nas čaka dolga pot
do Skandinavije, kjer imamo zadnje koncerte omenjene turneje. Super turneja.
MF: Bo tole danes najmanjša dvorana na touru?
SH: Hm… kakšna pa je kapaciteta, za koliko ljudi, kaj veš?
MF: Mislim, ne bom pa trdil, da se notri gladko zrine cca
350 ljudi…
SH: Ja, veš da bi znalo bit. Težko rečem, smo imeli tudi
špile na lokacijah s kapaciteto med 300 in 400 pa je bilo razprodano. Polno in
fino.
MF: Sicer pa turneja poteka brez zapletov? Ali pač?
SH: Turneja je super sproščena in zabavna. Težave vedno so.
Tokrat smo imeli kar velik problem s prikolico. Na poti na Hrvaško, kjer smo
igrali prejšnji teden, so nas klicali z benda Amoral, ki so bili na poti za
nami. Na avtocesti nas je šofer klical naj nujno zapeljemo na odstavni pas.
Železni trikot, ki povezuje prikolico in avto, nam je odpadel. Je drgnil ob tla
in bi verjetno ostali brez prikolice in vse opreme, ki jo nosimo s seboj, če ne
bi za nami vozil nekdo, ki nas je lahko poklical in obvestil o dogajanju. Si
predstavljaš to? Katastrofa, hehe. Smo dobili nadomestno vozilo, prispeli na
Hrvaško, odigrali špil in ga sedaj dobili popravljenega nazaj. So pa težave z
avtobusom neka stalnica, se moraš kar navadit. Nismo pa imeli nobenih drugih
težav, nobenih konfliktov z ljudmi, varnostniki, oboževalci, itd…
MF: Kakršnekoli žive posnetke sem videl od benda Ensiferum,
je vse delovalo kot ena sama žurka. Folk je vidno zadovoljen in vesel.
SH: Ja, to je tista zanimiva točka pri naši zvrsti. Imamo
hitre komade, vmes se rjove, tudi tematika je ne najbolj pozitivna, med samim
špilom so mosh piti in razna druga divjanja, ampak vedno je atmosfera odlična.
Ljudje pridejo na naše koncerte z namenom, da bi se imeli fino in to na nas
vpliva najbolje možno.
MF: Kaj pa porečeš na festivale, ko igrate z večimi
različnimi bendi, ki izvirajo z različnih metal zvrsti, ali imate kakšne
nasprotnike v obliki »to kar oni igrajo je pa čisto brezveze«, glede na to, da
pravim metalcem zadostuje le bass, kitara, vokal in boben, pri vas pa se
pojavlja še en kup inštrumentov, ko pa po definiciji ne spadajo v metalsko kulturo?
SH: Veš da nikoli nismo imeli nekih nasprotnikov. Dobro, je
na kakšnem festivalu priletel na oder plastični kozarec piva, ampak to je čisto
normalno. Igramo za fene naše muzike in ponavadi so takšni feni v sprednjih
vrstah. Na manjših koncertih pa so itak vsi obiskovalci naši feni. Se pa
zavedamo dejstva, da ne moramo zadovoljiti vsakega posameznika. In spet se
pojavi vprašanje »Zakaj pa bi hoteli zadovoljit vsakega človeka?« To je naša
glasba, z njo izražamo sebe in skušamo razvijat neke nove ideje in jih
realizirat na način, ki nam je najbolj poznan.
MF: Kako se spomniš Metalcamp kaj? 2x ste igrali na
tolminskem…
SH: Joj, noro je tam. Atmosfera vedno odlična, sama lokacija
je izjemno lepa. Leta 2010 smo šli praktično takoj z avtobusa na oder. Se motim?
Saj nevem… Mislim pa, da smo spali vsega skupaj 2 uri. Takoj na oder, sijalo je
sonce, adrenalin na višku, špil in dalje na pot igrat še na druge festivale.
Imam pa cel kup prijateljev, ki hodijo na Metalcamp za cel teden in pravijo, da
je gladko en najboljših festivalov tega žanra v Evropi. Upam, da bomo tam še
kdaj zaigrali, kljub temu, da bo šlo prihodnje leto za novo ime festivala
(Metaldays), ker lokacija in samo okolje je res izjemno.
MF: Moram te vprašat tole, saj se mi je zdelo zares
interesantno. K vsakem studijskem izdelku ste dodali ali pa na dodatnih izdajah
vključili nek bonus komad – priredbo. Od Metallice, Iron Maiden, Manowar do
Uriah Heep, na tokrat svežem albumu Unsung Heroes pa ste priredili pesem
Bamboleo španskih rumba/flamenco/pop skupine Gipsy Kings…
SH: Hehe. Ja, saj veš, najboljše ideje padajo, ko si malo
pijan. Je pa ideja padla že leta nazaj. Idej je bilo več, ampak nekak je prišlo
do tega. Mislim, da je Markus [kitarist] predlagal, da si vzamemo čas in gremo
skozi strukture. Nam je zvenelo res fajn, da bi prav v ta štiklc umestili death
metal riffe, ampak itak je prišlo do problema – besedilo je v španščini.
»Petri, razumeš kaj špansko«? »Ne« je rekel, potem pa sem si vzel čas, slušalke
na glavo, youtube, besedo po besedo, naštudiral besedilo in izgovorjavo
posameznih besed, si pomagal z google translatorjem, haha. Je nekaj že nastalo,
nekaj malega snemanja, katerega smo pokazali producentu, ki nam je ob jutranji
kavici na nek lep ponedeljek dal jasno vedet, da ni najbolj zdravo bit
produktiven cel vikend, da je pametno kdaj pa kdaj si vzet odmor in it domov,
hehe. Ampak mu je bilo všeč in smo porabili pesem na novem albumu. Se pa na
skoraj vsakem koncertu te turneje najde kakšen fen, ki se dere naj zaigramo
Bamboleo, ampak saj veš, več kot je albumov, težje je sestaviti neko setlisto,
ki bi zadovoljila vsakega posameznika, ki se špila udeleži. Že tako je problem
sestaviti nek optimum avtorskih pesmi, kaj šele, da bi imeli čas in igrali
priredbe.
MF: Kaj pa vaši feni preferirajo, nove ali stare komade?
Upal bi si trdit, da so pesmi s prvih dveh albumov [Ensiferum in Iron] najbolj
zaželjene, da se pojavljajo na setlistah…
SH: Kaj pa vem, mislim, skoraj lahko rečem, da temu ni tako.
Po izdajah albumov, ki si ju omenil, nismo imeli nekih velikih turnej, smo pa
dobili recimo da 75% fanov kasneje, ko se je že bližal tretji album in ostali,
ki so sledili. Je pa res, da ima vsak album nek pečat, neko vrednost. Eni bolj
tripajo na stare albume, spet drugi, mlajši feni predvsem, pa so čisto notri v
novih platah. Sam recimo sem velik fan Iron Maiden in se mi zdi, da vse kar so
naredili do albuma Seventh son of a Seventh son, je zlato. Tako to gre. Smo pa
prodali največ albumov od naše tretje do zadnje izdaje, torej Victory Songs,
From Afar in tega novega, Unsung Heroes. Turneje pomagajo. Več koncertov, več
prodanih albumov. Igramo pa vedno, če se le da, pesmi z vseh albumov, ker je
pač treba zadovoljit čim večje število oboževalcev.
MF: Zanimivo, da praviš, da ste prodali največ albumov po
tem, ko se je že rodila tako imenovana internetna doba, ko je vsakemu
posamezniku lažje 2x kliknit in si potegnit album… Veš o čem govorim? Dejstvo
je, da so se CD-ji mnogo bolje prodajali takrat, ko je bil internet še
neznanka.
SH: Kot sem že prej
omenil, pridobili smo si res lepo število fenov. In smo mega hvaležni, da se
nam je to trdo delo v studiu in na poti tudi obrestovalo. In še vedno se nam.
Metalska kultura je enostavno odlična. Podpirajo na vse možne načine in tudi
CD-ji se v tem žanru še vedno kupujejo. Veliko ljudi kupuje albume tudi zaradi
art-worka, ki krasi samo škatlico, notri so slike, besedila, ki marsikoga
inspirirajo pri svojem ustvarjanju. Se pa zgodi, da kdaj pa kdaj pride album na
internet že pred samo javno izdajo in se kopira na 100 in 1 način, ampak to se
nam pri izdaji Unsung Heroes ni zgodilo, pa smo poslali medijem cel kup kopij
za promocijske namene. Smo kar hvaležni, ni kaj rečt, hah. Sem pa tudi sam en
takšnih ljudi – me zanima bend, pa tudi če so prijatelji, ki nam stvari podarijo,
si kupim njihov izdelek, saj spoštujem njihov trud.
Vmes poda eno vprašanje še fotograf Gregor.
GB: Lahko vskočim? Unsung Heroes ste izdali tudi na vinilu? Kako to, od kje
motivacija?
SH: Smo. Vinili se nekako vračajo. Dobili smo tudi cel kup
ponudb in smo bili kar ekipno za, da se naredi še ta podvig. Naredi nekaj
posebnega imet ploščo doma, večja naslovnica, poslušat ploščo na gramofonu in
imeti zbriko – večja zbirka, več prostora, drugačna zgodba kot pri plastičnih
CD škatlicah, hehe.
MF: Še enkrat bi se vrnil na novo dobo, ko je vsakemu
posamezniku foto/video oprema na voljo za male denarce. Vsak je lahko fotograf
in praktično vsak je lahko snemalec in montažer, vi pa ste posneli samo 4
videospote. Kaj porečeš pa na to?
SH: Mislim, da smo posneli 3. Smo? Kaj veš kateri je bil
četrti? Hm… aja, ja, bo držalo. Ja, saj je res tako kot si rekel, da je lahko
posameznik snemalec, ampak še vedno, če se greš nek biznis, mora biti za
projektom profesionalni montažer in snemalec (oziroma več njih) tudi. Odvisno
od tega kakšen video se dela. Osebno nisem niti fen snemanja za videospote.
Potrebuješ veliko denarja. No ja, da ne izpade vse tako negativno, moram
omenit, da mi je všeč, kako je potekalo snemanje za zadnji video In My Sword I
Trust. Za ta denar, ki smo ga porabili, je stvar fajn za pogledat.
MF: To govorim predvsem s tega stališča, kjer sva tako jaz
kot tudi Gregor oba še kar domača na video področju pa se mi zdi ta številka 4,
kolikor ste posneli videospotov, še posebej v tem času, kar nizka.
SH: Ja, saj te razumem, ampak ko se lotimo snemanja, gremo
zares na pro varianto, je treba najti pravilno lokacijo in osvetljave in
make-up, skripte, kostume in si mimogrede na 10.000 eurih. Pa omenim domačo
Finsko, ki je draga, ne moreš snemat konkretnega videa.
MF: In potem prideš v Slovenijo, ko je za nas draga kot
hudič, pa je vam poceni…
SH: Ja, tale krožnik mesa, ko sem pojedel, je stal 5,5€, ko
bi bil pri nas gladko nekih 15€, če ne 20€. Smešno draga je Finska, ja.
MF: Omenil si aktualen single z nove plošče Unsung Heroes z
naslovom In My Sword I Trust, kar je v prevodu Verjamem v svoj meč – verjameš v
svoj meč?
SH: Da!
MF: Koliko pa jih imaš?
SH: Samo enega imam, več jih ne potrebujem. Pa še ta je
obešen na stropu v mojem domačem stanovanju. Dobil sem ga za darilo ob koncu
srednje šole, hehe.
MF: Popolno. Hvala ti za tvoj čas. Želiva ti fajn sprehod pa
se vidimo na koncertu.
SH: Hvala vama za tole, super je bilo pa še bo. Uživajta, po
koncertu pa se vidimo. Pa na koncertu tudi!
txt: Marko "Fogy" Žumer
foto: Gregor Berkopec
