Kot se je napovedovalo, se je večer zavlekel v noč, noč v jutro in jutro v mačkast in moker dan, na katerega sestavljamo kamenčke v mozaik na pol izgubljenega spomina. Je skejtanja za ta tour žal konec in jo še enkrat več udarimo proti centru po kakšno nepotrebno malenkost, na prigrizek in požirek, na poti pa pade ideja, da bi jo na pot proti Sloveniji mahnili že danes ponoči, s čimer se ekipno strinjamo, spakiramo, pospravimo, se zahvalimo lastniku za super bivališče in odoh majko na 1000 kilometrsko vožnjo na grudo domačo... All hail Berlin!
Z zaspanci v očeh in budilki pred deveto nam je zunanja suha podlaga nafilala energijo v utrujene noge. Po hitrem postopku se še enkrat več znajdemo na spotu z betonskimi valovi, kjer v štartu vidimo super karambol v parkirana vozila, v nadaljevanju pa z Markom uresničiva splanirani liniji. Na poti do naslednje lokacije opazujemo street hustling, par ulic stran klovni žonglirajo na prehodu za pešce, še prej pa nam cigani skušajo pomit vetrobransko steklo. Pristanemo na ploščadi "Za našo in vašo svobodo", kjer bedotu zmanjka 1 cm za super lajn, sešen pa je prekinil dež. Vrnemo se na lokaciji izpred dveh dni, kjer prijeten vetrič hitro suši podlago in štenge so z moje strani kmalu uspešno preflipane, Marku tokrat podvig ne uspe, karseda hitro pa se odpravimo na Kulturforum, kjer se bojda lahko skejta vsakdan po odbiti šesti popoldanski uri - napaka. Varnostnik me odslovi na padu čez cesto, Chrisa pa z glavnega spota, kjer bi lahko padla huda špura dveh kladiv. Mogoče pa do realizacije pride jutri, ko je pred nami zadnji dan toura, katerega bomo danes zaključili s pizzami, solato, tapolnoletni del ganga pa tudi s hmeljino, žganino, diskačem...
Dež je na skate touru za kotalkarja brez dvoma največji sovražnik. Danes je ponovno tak dan, ki nas drži v objemu asocialnosti, predrkavanja gadgetov in planiranja za napovedane jutrišnje zjasnitve. Po brskanju po internetu z najbolj odurno povezavo, ki se bržkone lahko primerja s predpotopnim ISDN-jen, ugotovim, da so klopce na Warschauer Strasse zadnji skate spot, ki se ga je v svojem prekratkem življenju dotaknil natanko pred petimi leti preminuli skejter Van Wastell (Krooked/Vans/Independent/Matix), ki je v smrt omahnil iz hotelskega okna nedaleč od tu - R.I.P. Skratka len dan nas zakoraka do shoping centra, ki ga imamo od doma oddaljenega za manj kot čikpauzo. Opažamo popularnost New Balance obuval in za naš narod sila smešno-drugačnih stilskih izzivov. Medtem, ko štirje na takšen in drugačen način v večernih urah ob picu in picah lovimo dragocene kilobajte podatkov, sta Kiki in Istenič nekje na lovu za zaporednimi slikami, s katerih bodo nastali timelapsi v prihajajočih projektih. Po 1 tednu bivanja dojamem, da imamo v bivališču delujoči TV in da bi bil zvečer lahko čas spremljanja morebitnega basket čudeža v živo, sicer pa se ponovno čaka na jutranje sončne žarke...
Misija nemogoče je uspela - pred enajsto zjutraj smo ekipno že na poti na prvo od štirih lokacij. Eni bolj in drugi manj uspešno opravimo s klopcami in še zadnjič se podamo na zidič gor-dol. V planu imamo ploščad z nekaj stopnicami, ki smo jo zapazili s ceste in ko pridemo tja, je stvar nerealno lepa, zanimiva, skejtabilna in turistično obarvana, saj gre za spomenik 2000-im ruskim žrtvam druge svetovne vojne. Bedo flipne svojega aduta čez dolgo sedmico, preostala rolkarska trojica pa uporabi slogan kalifornijskega guvernerja - "We'll be back". Za zaključek odkombijamo še en krog in preverimo znameniti Kulturforum, kjer ga praktično mimo nas švigne izgubljena lisica. Večer se v premraženem stilu dokaj klasično nadaljuje - hrana, drink, relax in upanje na še en uspešen jutri.