FOTO: NEVERENDINGSTORY Tour no.9 - Barcelona (Day 8)

[9 AM] 

[Za Luksa]

[Pivot fakie @ Gorg]

[Opet krivo...]

[Happy 24 Kiki]

FOTO: NEVERENDINGSTORY Tour no.9 - Barcelona (Day 7)

[Cerkvene pesmi @ Sagrada Familia] 

[Tavelk La Merce stage @ Forum ] 

[Štrom La Merce stage @ Forum] 

[Drenjanje s sodrgo] 

[Prisilni počitek]

FOTO: NEVERENDINGSTORY Tour no.9 - Barcelona (Day 6)

 [Tjulni]

 [Hey sexy...]

 [Dost mam js tehla vaših vozičkov]

 [Crazy Train]

[Amate prvas kakšne olupke za iTelefone?]

FOTO: NEVERENDINGSTORY Tour no.9 - Barcelona (Day 5)

 [Bizi backsmithin` @ Fondo]

[Veseli turist] 

 [Devetka]

 [Anže Lemovec na bluntih]

[Pizdarija]

FOTO: NEVERENDINGSTORY Tour no.9 - Barcelona (Day 4)

 [9x Almeda]

 [KolumBAUS]

[Milanove bojne rane]

 [Great Success]

[A Looking in View]

FOTO: NEVERENDINGSTORY Tour no.9 - Barcelona (Day 3)

[Prov res...]

[Raja @ Ramblas] 

[Cathedral] 

[Istenič Full Spead Ahead] 

[Fensijada]

FOTO: NEVERENDINGSTORY Tour no.9 - Barcelona (Day 2)

 [Let`s Put Another Shrimp On The Barbie]

 [Zdej pa bo neki]

 [Kaj pa je? A bo kej?]

[Gorica reprizent!] 

[2 nju rumis - Marinko + Istenič]

FOTO: NEVERENDINGSTORY Tour no.9 - Barcelona (Day 1)

 [Freš Pis ov Art]

[All Hail MACBA]

[Gaudi Was Here]

[Sedmerica: Mark Presetnik, Kristijan Stramič, Luka Bizjak, Anže Lemovec, Milan Stupar, Marko "Fogy" Žumer, Timotej Lampe Ignjić]

[Bench AVE]

DOBRODELNO: Luka Tavčar AKA Luks

[Luks v akciji]

Sej nevem... res nevem kako in kje začet, ko je pač občutek takšen, ko eno stvar (žive ali nežive narave) vidiš oziroma slišiš prvič pa se naježiš in ostaneš tak dolgo, če ne celo predolgo.
Nekej takega... nevem, ne najdem tapravih besed, ker se mi je stvar pač zdela najprej nerealna. Popolnoma nerealna, a želja in moja trma, par lepih nasmehov, nekej malega tekstovniih sporočil, telefonskih klicev in špikanja v srce so nas ekipno popeljali do realizacije.

[Jz sm ready]

Luka Tavčar, Luks po domače, je od rojstva priklenjen na invalidski voziček. Glede na to, da težko govori in na dejstvo, da tudi v vozičku ne more sedet cel dan, mi je oziroma nam je predstavljalo še eno težavo več. In ko je moč na prvem mestu, ko vidiš, da fant pri svojih komaj 11-ih letih repa, piše besedila, da se ti srce začne trgat in riše prave umetnije, veš, da lahko priskočiš na pomoč tudi ti. Vsaj delno...

[Luks, Danči in Rey (Danči JR)]

In ta prej omenjena trma, združena s telefonskimi klici nas je peljala do Dančija, ki ga marsikdo med nami bolj pozna kot skejterja, člana benda Age of Ants oziroma če gremo še par let nazaj, človeka, ki je v duetu z Dadotom (Sheik) na roke stesal prvi pokriti skatepark v Sloveniji (Metelkova, 1999). Luks ni vedel kaj ga čaka, zato je bila stvar še tolko bolj težka, a po drugi strani zanimiva. "Valda sem za!" je Danči brez premisleka izstrelil v telefon, ko sem mu razložil celotno situacijo in le 4 dni kasneje (ponedeljek, 10. september 2012) smo se ekipno (starša Tavčar, Tamara in moja malenkost) pojavili pred DSS (Danchi Sound Studio). Kaj več napisat kot to, da je z Luksa energija dobesedno kipela ven s telesa, iz skeptičnosti z vseh strani je nastala ena sama dobra volja in s spretnostjo Dančijevih prstov je nastal pravi masterpiece, ki si ga poslušajte tukaj spodaj, z enim samim klikom, med samim poslušanjem pa obvezno preberite besedilo!

"Nemorm več" - Luks -

Ogromn je prividov, velka gruča invalidov,

k majo svojo šolo pa u srcu eno volo.

če ne moreš iz korakam odkorakat v nov dan,

a mislš a je pol ceu lajf tvoj zaman ???

Usi k so normalni, so k eni lepi mački,

mi k smo pa invalidi smo pa tko kt grdi rački,

tko pravjo, da kao okostnak k de maš dieto,

peleš se po cest, kšn te gleda kt raketo.

Tko kt stara mama kt gre po motovilc

moj vozičk ropota kukr str reaktivc.

a sploh kdo pomisl, da invalid ne more it na vlak,

k zato se bori prjatu Iztok Mrak.

Pazi se pazi, pisal je na prtičku,

pa me je napadel gangster na vozičku,

k po cest grejo ljudje, pa obrazi so mračni,

uzad pa grejo invalidi na vozičkih -- drgačni.

To je pesem od useh k so drugačni,

to je pesem od useh k misljo da so napačni,

k po cest grejo ljudje, pa obrazi so mračni,

uzad pa grejo invalidi na vozičkih -- drgačni,

ne bit rasističen, pa to se bo vrnilo,

invalidi, tko kt ti -- to je sporočilo.

Ne vem zakva bi mogl bit manj vredni kt pa drugi,

saj na konc usi pristanemo u trugi,

When I´m gone, tko kt je u resnic naslou tega komada,

tut neki govora politki pripada.

Kr se tiče tega, bom dal eno kritiko,

zakaj ne dajo kšnga invalida u politiko ???

Un k lohk hod, k se vozš ti je fouš,

ti si pa prot nemu en navaden použ.

Tudi oni lahko delajo vse stavari na svoj način,

tko kt ti, tud to so rdeče niti,

pa tut to je sporočilo, tko kt moji grafiti.

eni so tolk debeli, da bi najrajš šli umret,

drugi sdio tok suhi, da bi mogl vse požret.

Kšn ma aparat za zobe, samo vsi smo drgačni,

a je s tem kej narobe ???

Eni so, da so ful kul previdni,

drugi so pa tko kt prav Trkaj -- nevidni.

To je pesem od useh k so drugačni,

to je pesem od useh k misljo da so napačni,

k po cest grejo ljudje, pa obrazi so mračni,

uzad pa grejo invalidi na vozičkih -- drgačni,

ne bit rasističen, pa to se bo vrnilo,

invalidi, tko kt ti -- to je sporočilo.

Kšn misl, da je s tem ko je drugačen kaj narobe iz usemu,

ampak to ni res, nekej narobe je iz nemu.

In napačno je to mišlene in pa šanse ni nobene,

da bi biu ta člouk več ureden, to sam pomen,

da je s to mislijo poreden.

En leze gor, pa pade dol iz mrgolane,

tko kt iz bananouca popadajo banane,

kšn pa že odkar je u plenicah ne more po stopnicah,

in k si oči pomane, vid da je invalid, d že postou je privid,

pa tud tako težko je žiulene, ampak bot veseu, to je moje mnenje.

K je petek, usi otroc se izstrelijo iz šole,

tko kt iz snajperce metek, ti pa če gre voziček 6 na uro,

ne more it hitrej, tud če loviš kuro, ne boš ujel je prej.

Ma pa tut dobro plat, k kle sm jo napisou,

Če bi okol laufou, gotou nebi risou.

Eni hočjo bit normalni, pa so že zdej,

ampak ta lajf je dragocen, mormo si priznat,

da ni kej dost pocen.

U bistvu je najbl drg na tej zemlji rtu,

šot u nega, pa že 2Pac bil je mrtu.

Pa tut pr invalidih lajf je zlt, lohk hitr ga zgubiš,

tut če si še mlad. Vsaj en ti mora pomagat,

če češ prežvet, ne smeš umagat,

morš dohajat ta svet. Če teško dihaš,

morjo bit prostori zračni, tako je življenje

od useh k so -- drgačni.

To je pesem od useh k so drugačni,

to je pesem od useh k misljo da so napačni,

k po cest grejo ljudje, pa obrazi so mračni,

uzad pa grejo invalidi na vozičkih -- drgačni,

ne bit rasističen, pa to se bo vrnilo,

invalidi, tko kt ti -- to je sporočilo.

INTERVJU: Matt Hensley

Ne bom pozabil momenta, ko je v dobri dobi skateboardinga frend prinesel domov par VHS kaset s skate videi. Prave klasike so to danes in ena izmed njih je bila prastara H-Street z naslovom Hokus Pokus, kjer se je na podlago enega izmed top možakarjev takrat (gospod Matt Hensley) zasukala praktično ena izmed najbolj odmevnih melodij (A Whole Less skupine Sub Society), ki so tako ali drugače zaznamovale skateboarding kakršen je. Nikakor ne grem mimo videa Shackle Me Not (tudi H-Street). Da v samo akcijo niti ne posegam, ker tisto videno je bilo več kot samo “uau” in je “uau” še danes, ko je taisti tip na TransWorldovi lestvici 30-ih top skejterjev, ki so spremenili pogled na ta edinstven “šport”, krepko v ospredju. In ker se v življenju počne še kaj drugega kot samo frca dilco med nogami, je gospod Hensley zagrabil za glasbeni inštrument in kmalu zaplaval v skupino (Flogging Molly), ki polni odre po celem svetu kot za stavo. Pred ponovnim obiskom Ljubljane, katero so obiskali že lanskega junija, sem uspel Matta povprašati o parih rečeh, na katere se je odzval brez najmanjše težave… 

[Moja malenkost in Matt Hensley; iPhoto: Kreator]

MF: Živjo Matt, hvala za tole že vnaprej. Verjetno si oziroma ste že vsi kar malo utrujeni od turneje. Kako je bilo včeraj v Varaždinu in koliko špilov vas še čaka v sklopu tega toura? 
MH: Živjo. Ni problema, rad pomagam na tak način. Varaždin? Noro je bilo, bili smo headlinerji nekega festivala, ki je trajal par dni, nevem točno, smo bili en dan prej v Nemčiji in smo tja prišli praktično samo na koncert. Veliko koncertiramo v sklopu te turneje. Nekaj špilov imamo tudi v Braziliji in na Aljaski. Jutri imamo špil v Bologni, danes pa spet v Ljubljani. Že vidim, da bo super in upam, da mi po koncertu uspe priti pred dvorano in se z oboževalci ob pivu kaj pomenit, zaigrat kakšno pesem. Tako kot lani. Sem igral neko slovensko, ne spomnim se melodije…

[medtem si preko youtube-a na iTelefon nalagam Avsenikovo Golico…]

MF: Je to to? 
MH: Noro, ja, taprava je! Kako si vedel? Že več kot pol leta nisem zaigral teh akordov in nevem, če mi bo uspelo tole spet naštudirat, bom kmalu moral letet na tonsko vajo. Mogoče pa uspe kaj, hehe.

MF: Kako pa ti znese vse to – družina, skateboarding, band, bar? Ti uspe sploh še kaj skejtat?
MH: So bili težki momenti pred leti, se odlično razumemo in se spodbujamo. Družina je na prvem mestu. Res sem lahko hvaležen za vse kar imam in kar počnem. Bar Hensley`s Flying Elephant sem prodal, nahajal se je v Carlsbadu v San Diegu. V samem štartu je bilo noro, biti sam svoj mojster, imeti bar, notri imeti žure, punk/rock veselice, premiere skate videov, a kasneje vidiš, da ne zmoreš vsega. Smo bili z “Molly-ji” na turneji pa se je nek pijan obiskovalec na vsak način hotel pomenit z mano. Po telefonu. Mi pa v Nemčiji… in podobne štorije. Imaš kmalu dovolj tovrstnih pizdarij in se osredotočiš na ostalo, kar ti v življenju pomeni več. Skejtam še, ko je čas, predvsem s svojim sinom, ki ima 14 let. Ne dolgo nazaj je fasal pretres možganov. So mi zdravniki rekli, naj nosi čelado ob tej dejavnosti. Heh, kako naj fotr, skejter, pove svojemu sinu, naj nosi čelado, če je sam nikoli v življenju ni dal na glavo… Še kar težko, hah. Sicer pa res poredko spremljam novitete v skejtanju, nove rajderje, trike. Moja žena spremlja to precej več od mene. Je zaposlena pri TransWorldu in je ena od tistih, ki določi, pove in predlaga kakšna bo naslovnica in podobno. Sicer ga pa sine ripa, super fura, vsak dan. Prav neustavljiv je. Vsake toliko me hoče premagat v igri S-K-A-T-E pa fotr potegne kakšno iz arhiva, hehe. Super je, res sem vesel, da se je odločil za skejtanje.

[Matt Hensley v H-Street videu Shackle Me Not iz leta 1988]


MF: In gresta skupaj v park in so pogledi čudni? Je bilo kaj forsiranja pri tem v stilu “Ja sem futbaler i sine bit če isto”? 
 MH: Nikoli forsirat, silit. V nobeno stvar. Že kot otroku sem mu povedal “Če te interesira, doma je poplava skejtov, vozi se z njimi, če želiš”. Pa z leti vidi, da to počne res veliko ljudi, sploh v Kaliforniji. Pa doma so revije pa videi. Se mu je uspelo obdržat v teh vodah. Sicer pa ja, prideva skupaj v skatepark, je na momente čudno, da je stari prišel s sinom skupaj, ampak kmalu rata dober filing, ko vidiš, da je takšnih družin precej veliko in se štekamo med sabo skejterji vseh starosti.

MF: Če bi skočil malo nazaj v zgodovino tvoje pro kariere, katero ero preferiraš – Vision, H-Street, Plan B ali celo tisto kasnejšo po svoji upokojitvi leta 1992, ko si postal pro za Black Label? 
MH: Težko odgovorim na to, vsaka doba je bila nekaj, nekaj posebnega. Se vsakdan nekaj naučiš. Ko sem vozil za Vision, je bil skateboarding v bistvu nekaj povsem novega. Kasneje sem spoznal Mika Ternaskyja in takrat se je začelo dogajati pri H-Street, kasneje jasno tudi doba Plan B-ja. Sem se upokojil kot pro skejter, se vpisal v umetniško šolo… Pa saj veš, skateboarding je vedno prisoten. Sem bil na kontaktu z Johnom Lucerom, ki je gazda Black Label skejtov. Sem si že kot mulo dal njihov logotip utetovirat. Res sem hotel biti en izmed njih in ne dolgo kasneje sem imel že svoj pro deck tam. MF: Ravno 2 dni nazaj sem si po res dolgem času ogledal Label Kills video… MH: Vidiš? Se mi zdi, da sem prav s tem videopartom najbolj zadovoljen. Ni takšen od ostalih, napredek pri vsakem triku in podobno, drugačen je, tudi nastalo je praktično popolnoma spontano, par sessionov in je zame res fajn za pogledat.

     

[Matt Hensley v Black Label videu Label Kills iz leta 2001]

MF: Na hitro bi se vrnil na Plan B. Ko je leta 94 Mike Ternasky umrl v prometni nesreči in je Plan B nadaljeval svojo zgodbo in je kmalu ugasnil in nato leta 2005 ponovno prišel na trg preko Syndrome distribucije in se za precejšen denar prodal. Kako ti gledaš na to, če si sploh spremljal to dogajanje? 

MH: Ja, ni bilo vse rožnato. Sploh smrt Mika je bila hard, cela ekipa na pogrebu, je pa dejstvo, da je njegova žena bila soudeležena pri nastanku Plan B-ja in je bil nek delež njen. So minevala leta in sta Danny [Way] in Colin [McKay] prevzela pobudo za to, da bi se Plan B ohranil, ampak želja je bila, da to ostane nekako med skejterji. Je sama žena pokojnega Mika tudi jasno povedala, da odstopa od tega, da se nekako ne čuti več prisotne ob tem, ker nima o skejtanju dosti pojma. Nato je, kot si sam rekel, Plan B spet prišel na trg, zalaufal, se prodal. Ni narobe, v tej dobi recesije sploh ne. Je treba stvar pač furat dalje. Je vseeno občutek bil malo grenak, spet po drugi strani pa smo bili vsi med sabo res dobri prijatli in se podpirali na vseh korakih. Še vedno se. Danny je legenda. Sem si ogledal njegov dokumentarec Waiting for Lightning. Noro, ti rečem… 

MF: Ja, pri nas ga še ni. Evropa in to, hehe. Veš kaj me zanima? Kako počaščen si, da si na listi tridesetih skejterjev, ki so spremenili skejtanje skozi zgodovino, ki jih je revija TransWorld SkateBoarding proglasila ob svoji 30. obletnici delovanja, na sedmem mestu? 

MH: Praviš, da me hočeš malo opeharit, a? Za eno mesto? Hehe, bojda sem na šestem mestu. Ja, nevem kaj rečt, v čast mi je. Smo imeli žur v ta namen. In kar naenkrat tam stoji Tony Alva. In Lance Mountain. In cela kopica zgodovinskih osebnosti iz naše dejavnosti. Samo gledaš. Nimam kaj več rečt, enostavno zakon.  

MF: Kaj pa par favoritov, recimo naj skejter pa mogoče video in videopart? Predvidevam, da boš postavil Gonza na prvo mesto.

MH: Če bi naredil listo teh ljudi… lista bi bila ogromna, brez pardona, sicer pa ja, Gonz [Mark Gonzales] je brez dvoma en izmed top 3. Vsako obdobje je pripeljalo neka nova imena, nora imena, nepozabne ljudi. V mojem času, ko sem bil še aktiven, mi je bil en izmed taboljših Neil Blender. Pa Jason Jessee, kdo njega ne mara? Podobno je z videi. Vse to staro, ko so se videokasete vrtele dnevno, je ostalo. Dandanes je preveč interneta, youtuba, vimea. Ne samo v skejtanju, tako pač živimo danes… 

MF: Kaj gre po tvoje skupaj tako kot gresta skupaj glasba in skateboarding?

MH: [Smeh]… Nevem, mogoče čips in ribe (op.p – Fish`n`Chips je ameriška oblika prigrizka)… pa omaka in makaroni. Hehe 

MF: Flogging Molly so/ste posneli 5 studijskih albumov do sedaj, zadnji [Speed of Darkness] je izšel lani. Je nov že v izdelavi?

MH: [Smeh]. Glede na naše življenje, ki ga sedmerica v bendu živi, imamo cilj na vsake 5 let izdati album. Vsak se ukvarja s stotimi stvarmi v lajfu. Smo nedolgo nazaj igrali skupaj z Green Day in mi je Billy [Joe Armstrong] omenil, da imajo posnetih 70 komadov in da nevejo katere uvrstiti na album, če ne bojo kar 3 naenkrat izdali, hehe. Ja, 2015 boš dočakal nov album, če bo sreča. 15 komadov v petih letih… to pa bomo verjetno že zmogli, hah. 

MF: In današnji špil? 16. junija lani ste ga že odžgali tu. 

MH: Točno tu, a ne? Kot vem bi morali danes igrati nek na prostem v Ljubljani. Res lepo mesto. Sem se zbudil ob 11.30 zjutraj, točno na tem parkirišču pred dvorano. Sem si vzel praktično celo popoldne, da sem si ogledal mesto. Končno. Super izgleda. Kaj reči okrog špila? Fajn bo, že vidim. Prideš tudi ti? Ali si samo zaradi intervjuja tu? 

MF: Pridem, itak! 

MH: Se vidimo notri, če ne pa, glede na to, da naj bi bilo polno, skušaj počakat do konca pa bomo zunaj spili skup kakšno pivo pa še malo debatirali, mogoče se še kaj več fotkali ko zdej, ko so me že 2x poklicali na tonsko… skratka se vidimo. Hvala ti za tole!

MF: Hvala tebi!