Ne bom pozabil momenta, ko je v dobri dobi skateboardinga frend prinesel domov par VHS kaset s skate videi. Prave klasike so to danes in ena izmed njih je bila prastara H-Street z naslovom Hokus Pokus, kjer se je na podlago enega izmed top možakarjev takrat (gospod Matt Hensley) zasukala praktično ena izmed najbolj odmevnih melodij (A Whole Less skupine Sub Society), ki so tako ali drugače zaznamovale skateboarding kakršen je. Nikakor ne grem mimo videa Shackle Me Not (tudi H-Street). Da v samo akcijo niti ne posegam, ker tisto videno je bilo več kot samo “uau” in je “uau” še danes, ko je taisti tip na TransWorldovi lestvici 30-ih top skejterjev, ki so spremenili pogled na ta edinstven “šport”, krepko v ospredju. In ker se v življenju počne še kaj drugega kot samo frca dilco med nogami, je gospod Hensley zagrabil za glasbeni inštrument in kmalu zaplaval v skupino (Flogging Molly), ki polni odre po celem svetu kot za stavo. Pred ponovnim obiskom Ljubljane, katero so obiskali že lanskega junija, sem uspel Matta povprašati o parih rečeh, na katere se je odzval brez najmanjše težave…
[Moja malenkost in Matt Hensley; iPhoto: Kreator]
MF: Živjo Matt, hvala za tole že vnaprej. Verjetno si oziroma ste že vsi kar malo utrujeni od turneje. Kako je bilo včeraj v Varaždinu in koliko špilov vas še čaka v sklopu tega toura?
MH: Živjo. Ni problema, rad pomagam na tak način. Varaždin? Noro je bilo, bili smo headlinerji nekega festivala, ki je trajal par dni, nevem točno, smo bili en dan prej v Nemčiji in smo tja prišli praktično samo na koncert. Veliko koncertiramo v sklopu te turneje. Nekaj špilov imamo tudi v Braziliji in na Aljaski. Jutri imamo špil v Bologni, danes pa spet v Ljubljani. Že vidim, da bo super in upam, da mi po koncertu uspe priti pred dvorano in se z oboževalci ob pivu kaj pomenit, zaigrat kakšno pesem. Tako kot lani. Sem igral neko slovensko, ne spomnim se melodije…
[medtem si preko youtube-a na iTelefon nalagam Avsenikovo Golico…]
MF: Je to to?
MH: Noro, ja, taprava je! Kako si vedel? Že več kot pol leta nisem zaigral teh akordov in nevem, če mi bo uspelo tole spet naštudirat, bom kmalu moral letet na tonsko vajo. Mogoče pa uspe kaj, hehe.
MF: Kako pa ti znese vse to – družina, skateboarding, band, bar? Ti uspe sploh še kaj skejtat?
MH: So bili težki momenti pred leti, se odlično razumemo in se spodbujamo. Družina je na prvem mestu. Res sem lahko hvaležen za vse kar imam in kar počnem. Bar Hensley`s Flying Elephant sem prodal, nahajal se je v Carlsbadu v San Diegu. V samem štartu je bilo noro, biti sam svoj mojster, imeti bar, notri imeti žure, punk/rock veselice, premiere skate videov, a kasneje vidiš, da ne zmoreš vsega. Smo bili z “Molly-ji” na turneji pa se je nek pijan obiskovalec na vsak način hotel pomenit z mano. Po telefonu. Mi pa v Nemčiji… in podobne štorije. Imaš kmalu dovolj tovrstnih pizdarij in se osredotočiš na ostalo, kar ti v življenju pomeni več. Skejtam še, ko je čas, predvsem s svojim sinom, ki ima 14 let. Ne dolgo nazaj je fasal pretres možganov. So mi zdravniki rekli, naj nosi čelado ob tej dejavnosti. Heh, kako naj fotr, skejter, pove svojemu sinu, naj nosi čelado, če je sam nikoli v življenju ni dal na glavo… Še kar težko, hah. Sicer pa res poredko spremljam novitete v skejtanju, nove rajderje, trike. Moja žena spremlja to precej več od mene. Je zaposlena pri TransWorldu in je ena od tistih, ki določi, pove in predlaga kakšna bo naslovnica in podobno. Sicer ga pa sine ripa, super fura, vsak dan. Prav neustavljiv je. Vsake toliko me hoče premagat v igri S-K-A-T-E pa fotr potegne kakšno iz arhiva, hehe. Super je, res sem vesel, da se je odločil za skejtanje.
MF: In gresta skupaj v park in so pogledi čudni? Je bilo kaj forsiranja pri tem v stilu “Ja sem futbaler i sine bit če isto”?
MH: Nikoli forsirat, silit. V nobeno stvar. Že kot otroku sem mu povedal “Če te interesira, doma je poplava skejtov, vozi se z njimi, če želiš”. Pa z leti vidi, da to počne res veliko ljudi, sploh v Kaliforniji. Pa doma so revije pa videi. Se mu je uspelo obdržat v teh vodah. Sicer pa ja, prideva skupaj v skatepark, je na momente čudno, da je stari prišel s sinom skupaj, ampak kmalu rata dober filing, ko vidiš, da je takšnih družin precej veliko in se štekamo med sabo skejterji vseh starosti.
MF: Če bi skočil malo nazaj v zgodovino tvoje pro kariere, katero ero preferiraš – Vision, H-Street, Plan B ali celo tisto kasnejšo po svoji upokojitvi leta 1992, ko si postal pro za Black Label?
MH: Težko odgovorim na to, vsaka doba je bila nekaj, nekaj posebnega. Se vsakdan nekaj naučiš. Ko sem vozil za Vision, je bil skateboarding v bistvu nekaj povsem novega. Kasneje sem spoznal Mika Ternaskyja in takrat se je začelo dogajati pri H-Street, kasneje jasno tudi doba Plan B-ja. Sem se upokojil kot pro skejter, se vpisal v umetniško šolo… Pa saj veš, skateboarding je vedno prisoten. Sem bil na kontaktu z Johnom Lucerom, ki je gazda Black Label skejtov. Sem si že kot mulo dal njihov logotip utetovirat. Res sem hotel biti en izmed njih in ne dolgo kasneje sem imel že svoj pro deck tam. MF: Ravno 2 dni nazaj sem si po res dolgem času ogledal Label Kills video… MH: Vidiš? Se mi zdi, da sem prav s tem videopartom najbolj zadovoljen. Ni takšen od ostalih, napredek pri vsakem triku in podobno, drugačen je, tudi nastalo je praktično popolnoma spontano, par sessionov in je zame res fajn za pogledat.
[Matt Hensley v Black Label videu Label Kills iz leta 2001]
MF: Na hitro bi se vrnil na Plan B. Ko je leta 94 Mike Ternasky umrl v prometni nesreči in je Plan B nadaljeval svojo zgodbo in je kmalu ugasnil in nato leta 2005 ponovno prišel na trg preko Syndrome distribucije in se za precejšen denar prodal. Kako ti gledaš na to, če si sploh spremljal to dogajanje?
MH: Ja, ni bilo vse rožnato. Sploh smrt Mika je bila hard, cela ekipa na pogrebu, je pa dejstvo, da je njegova žena bila soudeležena pri nastanku Plan B-ja in je bil nek delež njen. So minevala leta in sta Danny [Way] in Colin [McKay] prevzela pobudo za to, da bi se Plan B ohranil, ampak želja je bila, da to ostane nekako med skejterji. Je sama žena pokojnega Mika tudi jasno povedala, da odstopa od tega, da se nekako ne čuti več prisotne ob tem, ker nima o skejtanju dosti pojma. Nato je, kot si sam rekel, Plan B spet prišel na trg, zalaufal, se prodal. Ni narobe, v tej dobi recesije sploh ne. Je treba stvar pač furat dalje. Je vseeno občutek bil malo grenak, spet po drugi strani pa smo bili vsi med sabo res dobri prijatli in se podpirali na vseh korakih. Še vedno se. Danny je legenda. Sem si ogledal njegov dokumentarec Waiting for Lightning. Noro, ti rečem…
MF: Ja, pri nas ga še ni. Evropa in to, hehe. Veš kaj me zanima? Kako počaščen si, da si na listi tridesetih skejterjev, ki so spremenili skejtanje skozi zgodovino, ki jih je revija TransWorld SkateBoarding proglasila ob svoji 30. obletnici delovanja, na sedmem mestu?
MH: Praviš, da me hočeš malo opeharit, a? Za eno mesto? Hehe, bojda sem na šestem mestu. Ja, nevem kaj rečt, v čast mi je. Smo imeli žur v ta namen. In kar naenkrat tam stoji Tony Alva. In Lance Mountain. In cela kopica zgodovinskih osebnosti iz naše dejavnosti. Samo gledaš. Nimam kaj več rečt, enostavno zakon.
MF: Kaj pa par favoritov, recimo naj skejter pa mogoče video in videopart? Predvidevam, da boš postavil Gonza na prvo mesto.
MH: Če bi naredil listo teh ljudi… lista bi bila ogromna, brez pardona, sicer pa ja, Gonz [Mark Gonzales] je brez dvoma en izmed top 3. Vsako obdobje je pripeljalo neka nova imena, nora imena, nepozabne ljudi. V mojem času, ko sem bil še aktiven, mi je bil en izmed taboljših Neil Blender. Pa Jason Jessee, kdo njega ne mara? Podobno je z videi. Vse to staro, ko so se videokasete vrtele dnevno, je ostalo. Dandanes je preveč interneta, youtuba, vimea. Ne samo v skejtanju, tako pač živimo danes…
MF: Kaj gre po tvoje skupaj tako kot gresta skupaj glasba in skateboarding?
MH: [Smeh]… Nevem, mogoče čips in ribe (op.p – Fish`n`Chips je ameriška oblika prigrizka)… pa omaka in makaroni. Hehe
MF: Flogging Molly so/ste posneli 5 studijskih albumov do sedaj, zadnji [Speed of Darkness] je izšel lani. Je nov že v izdelavi?
MH: [Smeh]. Glede na naše življenje, ki ga sedmerica v bendu živi, imamo cilj na vsake 5 let izdati album. Vsak se ukvarja s stotimi stvarmi v lajfu. Smo nedolgo nazaj igrali skupaj z Green Day in mi je Billy [Joe Armstrong] omenil, da imajo posnetih 70 komadov in da nevejo katere uvrstiti na album, če ne bojo kar 3 naenkrat izdali, hehe. Ja, 2015 boš dočakal nov album, če bo sreča. 15 komadov v petih letih… to pa bomo verjetno že zmogli, hah.
MF: In današnji špil? 16. junija lani ste ga že odžgali tu.
MH: Točno tu, a ne? Kot vem bi morali danes igrati nek na prostem v Ljubljani. Res lepo mesto. Sem se zbudil ob 11.30 zjutraj, točno na tem parkirišču pred dvorano. Sem si vzel praktično celo popoldne, da sem si ogledal mesto. Končno. Super izgleda. Kaj reči okrog špila? Fajn bo, že vidim. Prideš tudi ti? Ali si samo zaradi intervjuja tu?
MF: Pridem, itak!
MH: Se vidimo notri, če ne pa, glede na to, da naj bi bilo polno, skušaj počakat do konca pa bomo zunaj spili skup kakšno pivo pa še malo debatirali, mogoče se še kaj več fotkali ko zdej, ko so me že 2x poklicali na tonsko… skratka se vidimo. Hvala ti za tole!
MF: Hvala tebi!
No comments:
Post a Comment