OBS skladišče, rajd do Benetk (hvala Skrba in familija Dajc), letališče Girona ter bus do Barcelone. Tako izgleda prvi dan šesterice (Mark Presetnik, Kristijan Stramič, Luka Bizjak, Timotej Lampe Ignjić, Domen Dajčman in moja malenkost), ki se je podala na 11 dnevni skejt trip v meko lesenih štirikolesnikov. Okrog polnoči prispemo do rentanega stanovanja na super lokaciji (cca 100m do Ramble). Naužijemo se McPlastike, na ulici se že srečujejo skejterski znanci a počas je treba spat, še pred tem pa hiter night check spotov v naši okolici.
[MACBA über alles; foto: iTelefon]
2. dan
Smo vedeli, da bo slabo vreme na naš prvi dan rolkarije, a se vseeno odločimo za odhod na Fondo. Hladen veter pa naslednjo minuto že brutalno pripekanje sonca in mega dež. Ko se poščije tatretjič, se odpeljemo par postaj stran na tako imenovane Beer benke, ki stojijo ob silosih Estrella Damm piva – tla so suha in padeta dve liniji.
[Beer Banks; foto: iTelefon]
Na poti domov Bizi kupi kruh, ki je tako trd, da bi z njim gladko lahko na Paral-lelu s turki igral kriket, kebabmojster Amigo pa je pač vedno najboljša 5 everska naložba za lačne trebuhe.
[Amigo prej VS. Amigo potem; foto: iTelefon]
Z Dajcem se odpraviva v klub Razzmatazz, kjer z velikani In Flames nastopa slovenski metalski ponos Noctiferia. Ena brezplačna karta (hvala Giani & co.), tadrugo pa je pobral Pete Sandoval, ki je včasih bobnal pri Morbid Angel. Koncert je enostavno nor, publika nori, klub je hud, pivo pa pasje drago.
[Noctiferia in ekšn; foto: iTelefon]
[Anders Friden + In Flames; foto: iTelefon]
Po parih rundah in prijaznih debatah z Noctiferio nama spizdi zadnji metro, ki pelje do centra. Bova pač hodila 8 kilometrov do doma… in hodila sva vsaj še 4 kilometre v napačno smer. In ker je ura že pač ful pozna, se je pač treba v gatah zabrisat v morje pa čeprav morje ni več najbolj toplo pa tudi veter je že hladen. Pika na i so zmrznjeni konzervirani hmeljevci, doma pa nagrada – prehlad in vročina.
3. dan
Kljub mačkasti noči se ekipno odvlečemo na Montbau. Timi je najbolj aktiven. Uspe z manualom, ki mu pozimi na taisti lokacije ne uspe, na tadolgem ledgu čez pesek pa s peto zarine na špičast kamen, a vseeno dobi željen trik zabeležen na film, sam pa bolj kot ne počivam in premišljujem, če imam v sebi sploh še kaj moči za akcijo.
[BauBau @ MontBau; foto: iTelefon]
Jajcamo na spotu z benki, klopcami in klančinami. Bizi sfura zavidanja lepo linijo in si med njo celo prepeva slovenske melodije, sam pa se kljub vročini popolnoma brez moči uspešno lotim linije s tremi triki. Doma me prehlad popolnoma ubije, vročina pa pasje naraste. Tuš, Coldrex, ki mu je rok trajanja že lep čas nazaj potekel, dobra ura spanja, večerja, še malo odležat… ma fakof, grem z vami ven, če je pa na sporedu Nasty Mondays čaga, kjer utrgana DJ-ja potegneta kar 9.000€ na večer. Markov emšo ne dovoli vstopa na omenjen plejs (klub Apolo), Dajc pa solidarno ostane z njim pa čeprav smo bili vsi napisani na listi povabljenih, katere nam je zrihtal Andro, ki je kot kamerman z Burton ekipo prav takrat v Barceloni na turneji, kjer predstavljajo nov snowboard video Standing Sideways. Hud film ko kurba! Med gužvanjem srečamo Luko Pena in njegovo družico, Tomija Praunsajza in Jerneja Zvera. Med vztrajnim popivanjem Cola-Cole mi je po parih pivih in viskikolah že vseeno za prehlad, pridružim se domači trojki, s katero ga začagamo do jutra.
[Nasty monday; foto: iTelefon]
4. dan
Zadnji dan v rentanem stanovanju. Zbudim se še bolan ko opica in ostanem doma, medtem, ko se en del ekipe odpravi furat manual zidke na Paral-lel, drug del pa v šoping – ja, dan je super lagan pa čeprav je ravno te dneve v Barceloni uradno odprl vrata DC-jev indoor park The DC Embassy. Rajši se ponovno napade McDonalds, kjer nam pomaga do stika s svetom brezplačni Wi-Fi. Dobim se frendom iz Ljubljane (Dudnjik), ki ima s seboj še ženičko. Ruknemo enega v grunge kafani Nevermind, nad katero sta takoj navdušena, doma pa je na sporedu že alkoholno praznenje hladilnika. Zarinemo se v »rotovž«, po domače City Hall – diskač, kjer so bile od 100 bejb vse tri lepe – ena pleše z iPadom v rokah, druga, oblečena v nevesto pa se liže z bližnjo prijateljico.
[iPad style; foto: iTelefon]
Z Dajcem se do zadnjega norčujeva na 100 in 1 način. Doma špageti ob 6 zjutraj? Zakaj pa ne? Lepa igra…
5. dan
Iz fleta v hostel. Tako fino se nam zdi, da gremo lahko iz ene na drugo lokacijo peš in tako hitro ti lepi občutki minejo, ko zagledamo sobe – obol! Trije se zbašemo v 1. nadstropje, trije v tretjega, skratka v fast motionu se poberemo na kotalkarijo. Zalutamo na Lesseps. Usput najdemo 2 super spota, a en je neskejtabilen. Zanima nas park Jardi De les Tres Torres – malo morje opcij, a glave in noge so že vidno utrujene. Prehitro mi uspe solidna linija, a že po landingu mi postane brezvezna, Mark dobi svojo, Bizi si zjebe gleženj po največji neumnosti, Timijeva peta pa je z dneva v dan bolj črna in mu onemogoča šredanje na omenjeni lokaciji.
[Jardi De les Tres Torres; foto: iTelefon]
Pozno popoldne kljub zmatranim telesom (skoraj) v celoti posnamemo vseh 10 trikov za prihajajoči skejt natečaj »Desetka«, ki bo pa Pendrek skočil prav kmalu! Na poti do prijatelja kebabarja Amigo na cesti naletimo na Langusa, ponoči pa se nam v hostlu pridruži Matej Marinko. Lahko noč.
6. dan
Udoben spanec in čez cesto na Paral-lel, kjer dobimo še 2 trika za »Desetko«. Danes je dan, ko se štarta La Merce, 4 dnevni Katalonski festival. Povsod se dogaja – klubi, na prostem, cele dneve in noči pa tudi pitje na ulicah te dni ni kaznovano. V kljubu, ki ga imamo res samo čez cesto (pa nevem če je več kot 40m do tja) danes igrajo punkrock legende Millencolin. Jebiga, gremo skejtat. Kombinacija metroja in vlaka nas odpelje na znan spot Alemeda, ki je izven mesta v neki industrijski coni – popolni fletrejli, že kar dobro obglodani zidki in popolnflet, kakršnega Slovenija niti pozna ne. Bizijeva noga je sila slaab, a linija s trikom, ki ga ne dela noben slovenček, mu uspe v pičlih 3 minutah. Tudi sam kujem špuro trikov, ki je zanimiva in na koncu tudi uspešna. Ura je takšna, da je še sonce, zato se odpravimo iskat plac z benkinami in štengami, ki se v piko povezujejo in združujejo s popolnim klancem. Vemo le ime postaje (Collblanc), zalutamo na hard, tako da nam je cilj samo še najt Metro postajo in po pomoti pademo prav na ta spot, ki je noro, res popoln in mega zajeban.
Čez cesto po pomoti s Kikijem odkrijeva celo skejtplazo z zidki, štengami, gepi, kink ledgi in štirimi tribunami. A ura je počasi cajt, da odrinemo proti domačim tušem. Ob 8 zvečer je zunaj še vedno izrednih 26 stopinj in to en dan pred začetkom koledarske jeseni. Pred vhodom v hostlu gre nepričakovano mimo nas art skejter Tilen, ki je glavni za vso skejtersko dogajanje na ljubljanski Koleziji. Kmalu se naša ekipa znajde v bližnjem klubu Smash, kamor kljub 15-im letom uspe priti tudi Mark. Marinko nam pričara brezplačen drink za vse. Sledijo nočne bedarije, z Dajcem s svojimi čarovniškimi sposobnostmi ustrahujeva mimoidoče Italijane, medtem, ko se Kiki ob strani z njimi sporazumeva s papidi-pupidi kretnjami. Megla...
[Eyes Wide Open; foto: iTelefon]
[Ko DJC rata DAJC; foto: iTelefon]Kolektivno težke glave. McSosed nas spet nakrmi, metro pa odpelje proti železnim benkinam na postajo Baro de Viver. Spot, ki ni tako zelo poznan, se izkaže za izredno zajebanega kot izgleda v peščici videov, ki so preplavili internet. Kiki vseeno vrže kar si je zamislil pa tudi Dajc se pozabava na njem. Na spotu se nam pridružijo pretežno debeli otroci, ki navdušeno kažejo svoje beatboxersko-reperske sposobnosti. Odstranimo se do oranžno-opečnatih benkin na postajo Santa Coloma. Tastrm benk je (še vedno) strm ko sam satan in tlakovci pod njem so še vedno težko skejtabilna postaja.
[Santa Coloma banks; foto: iTelefon]
Spot se nahaja v parku Evropa, kjer Kikija zmoti popoln benk, ki je enostavno prestrm za izvajanje nekih flip manevrov, a sam se ne pusti motit - po 1 uri vztrajnih poizkusov sfura svoj trik in dobi novih 5 sekund videa - fakjea!
Četverica nas si končno privošči tapravo večerjo v restavraciji, ki ni tabrzinska, a kljub temu nam hočejo zaračunat eno pivo preveč (kao sorry pa to). Ruknemo enega, ruknemo dva, ruknemo še enega za Kikijev rojstni dan in počasi odbluzimo v noč - eni sem, drugi tja. Z Dajcem pristaneva v Apolu, kjer zgoraj cca 2 jurja ljudi štancira na elektronsko razbijanje, medtem, ko se nas lepo število v taspodnjem floru zabava ob zvokih klasik (Black Sabbath, Kiss, ACDC, Nirvana, Shocking Blue,.)
[Digitalno pranje @ Apolo; foto: iTelefon]
8. dan
Dež. dež.. Uuu! Prav paše umirjena situacija, ko se nikomur nikamor ne mudi. Dan lenuharjenja hitro mineva, ko med kvazi šopingiranjem, ko je 95% šopov zaradi 4 dnevnega praznika še vedno zaprtih, opazimo, da so se tla posušila.
[La Merce na Catalunyi; foto: iTelefon]
Udarimo jo na Sants, ki je zjeban do amena. Odkruzam do bližnje skulpture (zmaj s tobogani), ki je bil dolga leta zaprt. In na našo srečo je stvar spet skejtabilna, lepote okolja pa jemljejo sapo. Postanemo atrakcija za mimohodeče človečke. Sam izredno hitro dobim trik, medtem, ko pri Timiju zaradi gužve stvar traja dlje časa. Taboljši kot za posnet se najde ravno taprav čas - Timi sfura, iz spota pa nas spodijo prijazni policajčki.
[Sants; foto: iTelefon]
Tuš, oštarija in v lajf - Nirvanin album je praznoval na ta dan (24. 9. 2011) svojo 20. obletnico, Kiki pa svoj 23. rojstni dan. Odbluzimo v City Hall in... destroy do zore.
9. dan
Tudi tokrat dvignemo riti pozno. Pokliče nas Dijak, ki ima željo posnet linijo na MACBI. Verjetno bi jo imel, če ne bi bila že taka ura, ko je na tanajjačem spotu na svetu že cela krdela đankurjev, hipijev, skejtklošarjev in tapravih skejterjev. Sedmerico nas odnese na območje Sant Roc, kjer nas preseneti dejstvo, da smo v neki industrijski coni, kjer ni drugih ljudi kot tistih s postran očmi. Stvar izgleda res grda in spominja na revnejša območja v Ameriki, a za vogalom sledi popolna sprememba – popolna peščena plaža, betonske klopce, smetnjaki za preskočit in najboljši flet.
[La Playa; foto: iTelefon]
Lena telesa se brez vidnejših idej raje odločijo, da je končno čas za eno namakanje v morju. Pade super ekipna fotka in pade še ideja, da jo odskejtamo na bližnjo lokacijo Gorg. Itak smo šli v napačno smer, a malenkost kasneje že jajcamo taplave benkine.
[Kiki gre GOR na GORG; foto: iTelefon]
Idej za snemat ni, pade tema in se smejimo Dajcu in njegovim hiperaktivnim vragolijam. Končno dom oziroma noč, ki nam je omogočila to, da se bomo v zadnji dan ekspedicije zbudili brez prepogostih tigrov, mačkov in ostalih kremplarjev...
10. dan
Dober in dolg spanec za ene ter kratek in beden za druge (pa vroče pa scat pa noge pa roke...). Trgovine so po 4 dneh spet odprte in čas je za šoping – turisti pač, jebiga. Treba je izkoristit čas še za zadnje sešne in morebitne posnetke. Ekipno premišljevanje nas pripelje do Clota, kjer so v zaporedju pod kotom 45 stopinj najprej 3 in nato še 9 stopnic.
[Clot 9; foto: iTelefon]
Leni in utrujeni kot smo, je pred nami bolk kot ne v glavi le še pakiranje in zadnja čaga, a še prej glave skupaj, premislit in pristanemo na Torras I Bages, kjer nas zanima že super znan plac, ko čez rejl skačeš v klančino. Biziju glava spet ne igra, a mu pomagam pri izbiri trika, ki bi ga gladko imel čez, če nas ne bi plavi neprijatelji lepo odslovili.
[Torras I Bages; foto: iTelefon]
Ulico nižje preverimo še en gap in se zgražamo nad dejstvom kaj vse je tam čez že padlo. Odpujsamo na metro, kjer se Timi spomne, da bi se lotil še linije na bližnji Biblioteki – uspešno in super lepo in tako se naša kotalkarija konča. Tako kot se spodobi, se poslovimo od mesta (Nasty Mondays) in pred tistim minimalnim spanjem delamo bedarije po dolgem in še po čez...
[Dajčeve prigode; foto: iTelefon]
11. dan
Jah, tako pač je. Vsega lepega je enkrat konec. Sej je tud doma lepo (ma fakof). Metro postaja pa na bus, kjer srečamo ekipo petih (Svarun, Dijak, Langus, Magister in njegovo ženšče) in via Girona, tam na avijon, Benetke in počakat 2. del prevoza (tenks še 1x Skrba in familija Dajčman).
[Tukaj Italija... tam gozd... vi zdej pejte gozd...; foto: iTelefon]
Bizi za sam finiš letalsko osebje nategne za đabe sendvič, na italijanski strani meje nas pregledajo taplavi in odoh majko u rokere - v domači krevet.
Adios do prihodnjič + sijasun foršur!
